Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Z vami delim svojo zgodbo ljubezni, ki je v Božji bližini postala sveta, da bi še kdo začutil, kako je Bog v človeka položil življenje, ne smrt. Ko okusiš fizično smrt od blizu, ko ti umre nekdo, ki ga imaš rad, dobi tvoje življenje pravi smisel.
Pred trinajstimi leti mi je umrl mož. Imel je neozdravljivo bolezen, ki je bila odkrita skoraj v zadnjem stadiju bolezni, tri leta pred smrtjo. Takrat še ni bilo učinkovitega zdravila. Zdravil se je z zdravili, ki so dajala 40-odstotno upanje ozdravitve ali še manj.
Dve leti po njegovi smrti so odkrili zdravilo, ki uspešno pozdravi bolezen. A očitno smo vsi potrebovali izkušnjo neozdravljive bolezni, ki nas je kot družino zelo povezala. Z možem in otroki smo se veliko pogovarjali, čutili drug z drugim, delili stiske in dvome, globine srca in duše.
Moj mož je znal brezpogojno ljubiti. "Ljubiti pomeni tvegati bolečino," pravi Patrick O'Malley. Prava Ljubezen je šla na križ, se darovala, umrla in vstala. Brez te ljubezni ne gre, ker samo ta odrešuje in ublaži bolečino, tudi v žalosti in izgubi.
Moj mož je bil trdne vere in globokega zaupanja v Boga. Rad je imel Kristusa, ki je krepil najino ljubezen, vero in zaupanje v življenju, še posebej v preizkušnjah.
Nekaj ur pred smrtjo, ko sva se še lahko pogovarjala, mi je rekel: "Verjamem, da me Gospod še lahko ozdravi, njemu ni nič nemogoče." Človek hrepeni po življenju, ki je bilo vanj položeno. Bil je star 53 let, v polnem zagonu življenja, a v Božjem načrtu je bilo drugače.
Silno si je želel iti z motorjem na Ohrid, ko je bil že v zelo slabi koži. Dvajset dni pred smrtjo je padla odločitev, da greva z motorjem na Ohrid. Vedela sem, da ni več zmožen take dolge poti, a sem čutila, da je to njegova zadnja želja. Tam je bila prava drama, videla sem, kako življenje odhaja iz njega, moči pa vedno bolj pojenjajo.
Zadnji dan ob dveh ponoči sem mu dala zadnjo injekcijo proti bolečinam, ki mu prej niso nič pomagale. Takrat sem rekla: "Gospod, jaz sem naredila vse in še več, zdaj pa daj ti. Prosim, da prideva domov, potem pa naj se zgodi, kakor želiš." V tistem trenutku je prišlo spoznanje: domov bosta prišla, potem bo umrl.
In res, injekcija je prijela, spal je dve uri in sva šla na pot, ki je trajala dva dni brez vseh težav. Dvajset minut po prihodu domov so se znova začele težave in se čez en teden končale s smrtjo.
Zadnja tri leta je veliko trpel ob neuspešnem zdravljenju. Stranski učinki so mu povzročali hude bolečine v sklepih in mišicah in so bile povezane z visoko vročino. Poleg telesnega trpljenja je imel veliko notranjih bojev. Delal je obračun svojega življenja, ali je izpolnil svoje poslanstvo, da ga Bog že kliče k sebi.
Pogovarjala sva se, ko je zmogel, velikokrat je bilo dovolj, da sem bila samo ob njem, ga objela in sva tiho sobivala, povezana v eno. V to vez je vstopal Kristus takrat in danes. S svojo bližino je prinašal globok mir. Spomnim se, kakšen mir je prebival v meni takoj po smrti, ko sem ozavestila, kaj se je zgodilo.
Ko me je obiskala sestra, je rekla, da me tako mirne še ni videla. Tega človek v svoji moči ni sposoben. To ne pomeni, da ni bilo težko in ni bolelo, a ni ubijalo. Ta mir so čutili tudi otroci, sorodniki in prijatelji.
Ko danes gledam nazaj, sem globoko hvaležna za to preizkušnjo, za trpljenje, ki me je utrjevalo v ljubezni, hvaležna za stisko, ki je poglabljala mojo vero in krepila zaupanje, hvaležna za Božjo bližino, ki me nikoli, res nikoli ni pustila samo.
Spomnim se, da sem hitro po smrti po neki maši rekla Jezusu: zdaj sem pa sama, na nikogar se ne morem več nasloniti. Moja misel se še ni iztekla, pa je že prišel jasen odgovor: "Nisi sama, jaz sem tvoj steber, nasloni se!" To je pravi balzam, ko čutim, da nisem sama, da Jezus joka z mano, da tudi on trpi v moji bolečini in mi daje moč, da trpljenje postaja odrešenje.
Vsem, ki boste brali to zgodbo, polagam na srce, da je smrt neizbežen del življenja, da je sicer težka, a brez nje NI življenja. Ob spremljanju umirajočega, posebej ljubljene osebe, začnemo čutiti pravi smisel življenja, za katerega smo rojeni.
Vsaka smrt nas brusi in pili, postavi nas pred dejstvo, da smo minljivi, da ima to življenje smisel samo zaradi tistega, ki je po smrti, sicer je smrt ljubljene osebe smrt tudi za nas. Bog nam ob tem veliko vzame, a nam veliko več vrne, le odprti moramo biti za Božji dotik.
"Gospod je moja moč in moj ščit!" (Ps 28,7)
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 72, številka 36.
