Je poroka družbena nuja ali smo k temu res poklicani?

Za mnoge je poroka življenjska nuja. Če se ne počutimo poklicanega v duhovništvo ali redovništvo, če se ne znajdemo v samskosti, kaj nam preostane? Samo poroka.

Seveda dandanes število ljudi, ki živi v neformalnih odnosih, hitro narašča. Treba pa se je zavedati, da se še vedno mnogi mladi pari odločajo za zakramentalno poroko v Cerkvi, ko nanjo niso nujno dobro pripravljeni.

Zakaj je tako? Eden od glavnih razlogov je nedvomno ta, da o poroki redkokdaj razmišljamo kot o Božji poklicanosti. Ponavadi nam ob poklicanosti prej prideta na misel duhovništvo in redovništvo. Toda poroka?

Za poroko velikokrat verjamemo, da je zanjo sposoben vsakdo, zato okolica mladenke rada nadleguje z neprijetnimi vprašanji, kot so: "Kdaj boš končno koga našla?" ali "Kdaj bova plesala na tvoji poroki?"

Na žalost se vprašanje "Si že prepoznal svojo poklicanost k poroki?" postavlja le redkokdaj ali pa sploh nikoli, čeprav je to vprašanje ključno.

Pri tem ne gre samo za ugotovitev, ali je posameznik primeren za poroko, ampak tudi to, h kakšnemu zakonskemu življenju ga Bog kliče. Ne obstaja namreč zgolj en model zakonskega življenja.

Zakrament zakona je vedno edinstveno srečanje dveh oseb, ki se na edinstven način povežeta druga z drugo in z Bogom. Zato morata odkriti, kakšna je njuna pot in ali imata že zadostno stopnjo zrelosti, da vanjo vstopita in jo skupaj prehodita.

Če bi sodobni kristjani razumeli poroko na ta način, bi bilo morda manj partnerskih kriz.

K razmišljanju o zakonu kot poklicanosti nas vabi tudi evangelij. Ko učenci, prestrašeni zaradi Jezusovega strogega pristopa k vprašanju razveze, rečejo: "Če je z možem in ženo tako, se ni dobro ženiti," (Mt 19,10), slišijo odgovor: "Ne dojamejo te besede vsi, temveč tisti, katerim je dano. Nekateri od evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so skopili ljudje, nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more doumeti, naj doume." (Mt 19,11-12)

Kaj to pomeni? Iz različnih razlogov je možno, da sklenitev zakonske zveze (v tem trenutku) ni za nas.

Morda lahko postane možnost tedaj, ko dosežemo primerno duševno in duhovno zrelost. V vsakem primeru moramo to prepoznati v sebi, saj se zakrament zakona ‒ in njegova nerazvezljivost ‒ izraža tudi v sposobnosti biti odgovoren in zvest.

Zato v Jezusovih besedah "Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje" (Mt 19,6), ki jih beremo v Matejevem evangeliju, grška beseda συζεὐγνυμι lahko pomeni tudi spoj, torej vrsto povezave, za katero je značilna posebna trajnost, ki pa ne pride sama od sebe.

Zato se moramo pri prepoznavanju svoje (zakonske) poklicanosti vprašati, ali smo že dosegli zrelost, ki bo vodila v odgovornost in zvestobo v zakonu.

Tega ne smemo storiti zato, da bi se zlomili in padli v krizo, ker te zrelosti morda še nismo dosegli, ampak zato, da bi si dovolili dovolj zgodaj začeti delati na sebi. Prav to je predpogoj za srečen in uspešen zakon, še posebej ker je pri Bogu, ki mu je naklonjen, vse mogoče.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.