4 vrline, ki se jih lahko naučimo od arškega župnika

Janez Marija Vianej, poznan tudi kot arški župnik, se je rodil 8. maja 1786 v Dardillyju v bližini Lyona. Zahvaljujoč materinim verskim naukom se je veliko molitev naučil na pamet in že od zgodnjega otroštva gojil močan verski čut.

13. avgusta 1815 ga je monsinjor Simon, škof iz Grenobla, posvetil v duhovnika. Leta 1818 je bil Vianej imenovan za župnika Arsa, vasi nedaleč od Lyona. Ravno s svojim delovanjem v tej zapostavljeni župniji je postal znan po vsej Franciji in krščanskem svetu.

Sveti arški duhovnik je bil poznan po štirih izjemnih vrlinah, h katerim lahko v svojem življenju stremimo tudi sami.

Ena glavnih značilnosti tega svetnika je bila ponižnost. Med drugim je ustanovil zavetišče za brezdomne mlade ženske, ki ga je imenoval Previdnost, in je postalo model za podobne inštitucije, ki so bile pozneje ustanovljene po vsej Franciji.

Vianej je sam poučeval ta dekleta v katekizmu. Ti katehetski nauki so postali tako priljubljeni, da jih je na koncu začel deliti z zbrano množico v cerkvi.

Vianej še ni bil dolgo v Arsu, ko so k njemu začeli prihajati ljudje iz drugih župnij, nato še iz oddaljenih krajev, pozneje pa iz vse Francije in končno iz drugih držav.

Leta 1835 mu je škof prepovedal, da bi se udeleževal letnih duhovnih shodov škofijskega duhovništva, češ, da so ga "tam čakale duše", tako da je v zadnjih desetih letih svojega življenja preživel od 16 do 18 ur na dan v spovednici, kjer je s ponižnostjo in prijaznostjo poslušal grehe tisočih duš, ki so ga iskale.

Potrpežljivost je ena najtežjih vrlin, vendar sveti arški duhovnik dokazuje, da jo z vztrajnostjo lahko dosežemo. V njegovem otroštvu je izbruhnila francoska revolucija, ki je ostro preganjala katoliško vero. Njegova družina se je udeleževala maše na skrivaj, saj bi jim sicer grozili s smrtjo.

Pri 17 letih je moral prekiniti študij, ker je bil vpoklican v Napoleonovo vojsko; nato je v semenišču padel na izpitu in mislil, da nikoli ne bo izpolnil svojega poklica.

Leta pozneje, po številnih drugih preizkusih, so ga končno posvetili v duhovnika in poslali v oddaljeno župnijo, kjer je imel še naprej veliko težav.

Le redki svetniki so se tako močno borili proti hudiču, kot se je Vianej. Nekega dne je na misijonu v njegovi vasi več mladih duhovnikov reklo, da so prikazovanja hudiča zgolj prazne zgodbe.

Arški župnik jih je zato povabil, naj gredo spat v njegovo spalnico. Ko se je pojavil strašen hrup in hudičeve stopinje, so vsi v pižami zbežali na dvorišče in si niso upali več vstopiti v spalnico in se norčevati iz svetega duhovnika.

Vianej pa je situacijo vzel mirno in v šali dejal: "Z njim sem se že tolikokrat srečal, da sva zdaj videti kot dva pajdaša." In je nadaljeval z jemanjem duš hudiču.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.