Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Vprašanje bralcev:
Letos smo se doma znašli v novi situaciji. Najstarejši otrok je končal 9. razred, mlajša pa 1. in 5. Z možem sva se odločila, da bodo en teden dopoldneve preživeli samostojno. Zdelo se nama je dovolj varno, saj živimo v bloku. Opazila pa sva, da so se veliko kregali, tožarili, ni se jim ljubilo na dvorišče. Oba sva bila kot otroka zgodaj sama doma in se nama je zdelo normalno, sedaj pa dvomiva, da je to res najbolje zanje. Sprašujeva se, ali naj jih bolj zaposliva, ali so morda res še premladi, da bi se lahko dobro znašli.
starši z Dolenjske
Odgovarja zakonska in družinska terapevtka Andreja Poljanec:
Vesela sem vajine občutljivosti in učenja iz starševskih stisk – to je namreč "zmagovalni recept"!
Mlajša dva sta res še premajhna, da bi lahko kakovostno preživljala toliko časa na kupu. Pogosto je tako, da ta čas preždijo, nimajo pa veliko od njega. Posebej prvošolček se niti ne zaveda vseh svojih občutkov, tudi izražati jih še ne zmore, zato jih pogosto odraža neverbalno.
To pomeni, da je lahko zahteven, siten, jokav, impulziven, morda izziva starejša dva, ne želi ubogati, saj se mu zdi butasto, da bi ubogal brata. Prav tako nima razvite prave orientacije glede časa in se mu dan lahko zdi zelo dolg; lahko ga začnejo prevevati strahovi, tesnoba, lahko se "odklopi" in je ves čas pred ekrani ali v svoji sobi ipd.
Zaradi razvojnih posebnosti ob sebi potrebuje čustveno zrelejšo osebo, česar pa najstnik ni sposoben. Zanj je past varovanja mlajših sorojencev pogosto v tem, da se s svojo nedozorelostjo znajde v vlogi, ki je zanj krivična in zato v njej le stežka zori v zdravi smeri. Pogosto se znajde v čustvenem kaosu; prevevajo ga skrbi, ki so povezane z občutkom odgovornosti, počuti se neuspešnega, saj mu varstvo le stežka dobro uspe.
Spopada se z nemočjo, ko ga mlajši ne ubogajo, in hrepenenjem, da bi bil v svoji pravi vlogi kot brat/sestra, ne pa skrbnik. Na ta način je njegovo otroštvo obremenjeno, posledice pa se pogosto opazijo pozneje.
Primernejše in bolj zdravo za vse tri je, da sta vsaj najmlajša v varstvu pri odraslih ali na katerem od taborov, oratorijev ipd. Z najstarejšim pa se lahko pogovorite, kaj bi rad počel in mu pomagate narediti pester in smiseln urnik za čas, ko bo morda želel biti sam. Tudi zanj pa je dragoceno, da ta čas samote ni predolg. Pri tej starosti so odnosi z vrstniki in odraslimi praviloma večja naložba od časa zase.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
