Kako opogumiti otroka, ki se prvič sam odpravlja na počitniški tabor

Morda se otrok prvič odpravlja na tabor, morda gre za daljšo odsotnost kot običajno. Otrok bo mogoče v skupini z veliko starejšimi od sebe. Silva pričuje: "Hči bo šla prvič za tri tedne na tabor. Zavedamo se, da bodo prišli trenutki, ko se nam bo čas vlekel. Gotovo bo nekaj domotožja pri njej in pogrešanja pri nama. Pomembno je, da zaupam organizatorjem in izvajalcem tabora."

Starši bodo mirnejši, če organizatorjem taborov zaupajo in dobijo odgovore na porajajoča vprašanja o na primer kraju ali uporabi prenosnih telefonov.

Čeprav določeni starši ostajajo mirni, se bojijo, da bo otrok doživljal trenutke otožnosti ali utrujenosti. Silva se osredotoča na koristi, ki jih bo tabor prinesel hčeri, v samostojnosti, zrelosti, nove izkušnje.

Katja in njeni otroci niso zares v skrbeh zaradi ločenosti. "Devetletnika je nekoliko strah, ker bo prvič na taboru volčičev. Najstarejši pa ni prepričan, ali bo telesno zmogel zdržati. Sicer pa je tabor pustolovščina, svoboda!"

Pravzaprav je vidik utrujenosti zelo pomemben: duševno smo šibkejši ob daljšem pomanjkanju spanca. Če bo otrok zaznal potrebo po počitku in si ga tudi vzel, se bo njegovo počutje izboljšalo.

Starši naj otroku razložijo, da je normalno, če se bo občasno počutil duševno nekoliko šibkejšega, da bodo prišli tudi čudoviti trenutki in dejavnosti, na katere bo ponosen, ko jih bo izpeljal. Otrok bo v sposobnostih morda presenetil celo samega sebe. Z odkrivanjem, česa vsega je zmožen, poglablja zaupanje vase.

Pomembno je, da ne napovedujemo preveč, da si ne predstavljamo vnaprej vseh zapletenih situacij, ki se lahko zgodijo. Nekateri otroci imajo živo domišljijo, starši pa ne morejo predvideti vsega, kar se lahko zgodi.

Raje kot razmišljati ali nadzorovati, kaj vse se lahko zgodi, naj starši otroku dajo nekaj napotkov, da bo znal odreagirati v določenih situacijah. Silva je na primer našla način, kako otroka pripraviti na pranje perila: "Nekajkrat smo doma zvadili, kako si na roke oprati perilo v manjši kadi."

Otroke je tudi poučila, na koga naj se obrnejo, če bodo v težavah. "Svetovala sem, naj se obrnejo na vodjo tabora. Če pa se z njim ne bi izšlo, naj se obrnejo na drugo osebo in še na tretjo, če bo potrebno. Otrokom tega sicer nikoli ni bilo treba upoštevati, vendar morajo vedeti, komu zaupati težavo ali motečo situacijo, kadar staršev ni poleg."

Otroci bodo preživljali drugačno, nevsakdanje dogajanje, povezani bodo z naravo in s prijatelji, šli se bodo različne igre.

"Občutljivejšim otrokom," dodaja Silva, "sem dala mini foto album s slikami staršev, bratov, sester in bližnjih prijateljev. Kadar se je starejši čutil oddaljenega, so mu fotografije pomagale, da se ni počutil osamljenega. Nisem sicer prepričana, ali ga je res kdaj uporabil, vendar nam je zavest, da ga ima v kovčku, pomagala ohranjati vez."

Vedoč, da ljubezen staršev seže onkraj razdalj, se otrok lahko zanese tudi na tamkajšnje prijatelje.

Ko imajo starši zaupanje v lastnega otroka, v njegove sposobnosti iskanja rešitev in opore, da zna tvegati in se pobrati po težji situaciji, mu s tem zelo pomagajo pri notranji rasti in samozaupanju.

Otrok ni sam, tabor preživlja v skupini, ki mu bo v oporo, v skupnosti, ki mu bo pokazala, da živeti svobodno in samostojno ne pomeni živeti sam in izoliran od drugih ali računati le na lastne moči. Starši so otrokovo prvo okolje, a njihova vzgojna naloga se razširi še na druge skupine, v katerih se otrok razvija.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.