“Občutek na odru je težko opisati, približno tako težko, kot če bi moral opisati hrepenenje ali ljubezen”

Baritonist Matjaž Robavs in tenorista Aljaž Farasin ter Gregor Ravnik sestavljajo šarmantni tercet, ki s svojimi šolanimi opernimi glasovi navdušuje poslušalce. Robavs in Farasin se poznata že iz uspešnega tria Eroika, skupaj z Ravnikom pa ustvarjajo dopolnjujočo se harmonijo glasov, ki na vsakem nastopu pričara s čustvi prežeto glasbeno poslastico.

Ena takih je čisto sveža interpretacija Bocellijeve skladbe Vivo per lei, ki jo izvajajo skupaj z ljubljenko občinstva Nino Pušlar. Za Aleteio smo pred diktafon povabili enega izmed članov, izjemnega opernega pevca Matjaža Robavsa, ki mu ni tuj niti oder milanske Scale.

Z Nino Pušlar se glasovno čudovito ujemate. Ste jo k sodelovanju povabili samo zaradi tega razloga ali obstaja še kakšen?
Najino sodelovanje se je začelo že z muzikalom Cvetje v jeseni, kjer sva kar nekaj let prepevala v vlogi Mete in Janeza. Prišla so manjša sodelovanja, med temi je bila skladba Mimogrede, ki ima na Youtubu v tem trenutku več kot štiri milijone ogledov. A pri Nini ne gre le za poslovno sodelovanje, temveč tudi za prijateljstvo in druženje. Iz tega je nastala skladba Vivo per lei, ki je dobila tudi video podobo.

Večkrat si jo predvajam in ob njej uživam. No, član vašega tria je tudi zobozdravnik Gregor Ravnik. Je Gregor "krivec", da imate vsi trije na odru tako bleščeče bele, sijoče nasmehe?
Pokazati zobe nekomu je zelo intimna zadeva. Kot sodelavci na odru smo tako ali tako glasbeno intimni, tako da si druge intimnosti ne upamo pokazati. Sicer pa smo zvesti naši dragi zobozdravnici Jeri, ki je tudi naša oboževalka.

Kako je bilo, ko se je triu pridružil Gregor? Mu je bilo kaj nerodno, ker je imel ob sebi dva vrhunska, izkušena glasbenika, ki muzicirata po celem svetu – vi ste bili celo profesor na akademiji, na kateri je Gregor študiral?
Ko sva ga z Aljažem povabila v trio, je imel v grlu cmok, saj me je na akademiji videval kot profesorja. Srečevala sva se na hodnikih, a je vedno obšel možnost, da bi me vikal ali tikal, čeprav sem ga pozval k tikanju. A hitro je dojel, da smo na odru glasbeni sodelavci, ki držijo skupaj, zato prostora za vikanje ni bilo več.

Zdaj ste že uigrani …
Naše glasbeno sodelovanje je zelo prijetno, saj v zasedbo vsak prinese svojo glasbeno idejo, vsak je glasovno specifičen, med seboj se lepo dopolnjujemo, velika prednost pa je tudi dejstvo, da smo vsi trije akademsko izobraženi pevci. Temu primerno lahko naši skladatelji in aranžerji pišejo vokalno zahtevnejše skladbe, ki smo jim po vokalno-tehnični plati kos.

Ko v triu zazvenimo troglasno, začutimo vibracijo. Že ko se med nastopom samo pogledamo, pomislimo: "To je to!" Naš občutek na odru je težko opisati, približno tako težko, kot če bi moral opisati hrepenenje ali ljubezen.

Kako pa se dopolnjujete značajsko?
Vsak od nas ima drobne značilnosti, ki omogočajo prijetno druženje tudi v zaodrju. Aljaž je vesel in odprt Štajerec, ki vedno prinese dobro voljo in razbremenitev. Gregor je v določenem segmentu racionalen, saj je aktivno vpet v zobozdravstvo in mora svoj čas natančno usklajevati. V triu je odgovoren za tehnične stvari.

Kako pa bi Aljaž in Gregor opisala vas?
Upam, da me ne vidita s preveč kritičnega zornega kota. (smeh) Jaz sem tisti, ki ob koncu dneva pride na dan z idejami o skladbah, aranžmaju, kontakti s skladatelji, strategijo delovanja tria.

Se med seboj družite tudi v prostem času? Kaj najraje počnete – petja imate verjetno dovolj že poklicno?
To drži. Če moram dolgo preživeti v avtu, skorajda ne poslušam glasbe in mi zelo ustreza melodija miru. To je razumljivo, saj mi nenehno nekdo poje, tako na koncertih kot tudi na akademiji.

Sicer pa imamo prostega časa bolj malo. Aljaž je zaposlen v SNG Opera in balet Ljubljana, jaz delam na Akademiji za glasbo in imam druge obveznosti, Gregor ima svoj poklic, zato moramo biti s časom zelo ekonomični.

Tu in tam pa le uspemo izvesti team building in se za podaljšani vikend kam odmaknemo, zvadimo nove skladbe ter se podružimo. Pogovarjamo se o tekočih stvareh, ki nas veselijo oz. bremenijo v naših odnosih ali odnosih v vsakdanjem življenju.

Zanimivo je, kako z lahkoto spreminjate zvrsti petja. V enem trenutku stojite na opernem odru, v drugem prepevate pop komad v TV-oddaji. Zanima me, kako se prilagodite obema zvrstema?
Sreča je v tem, da smo vsi akademsko izobraženi pevci in imamo ustvarjeno klasično glasbeno vokalno bazo, zato lažje izvajamo druge zvrsti glasbe. Ta baza je osnovni fitnes za naš glas. Glasilke so občutljive mišice in je treba do njih imeti spoštljiv in tenkočuten odnos.

Vaša priljubljena skladba je tudi Oprosti, ki je precej življenjska. Se spomnite kakega trenutka, ko vam je bilo težko komu oprostiti?
Pred študijem na Dunaju smo s starši živeli na kmetiji blizu Ljubljane. Stanovali smo pri starejših ljudeh, ki smo jim rekli tete in strici. S "teto" sva sedela pred hlevom na klopi, kjer mi je pripovedovala življenjske modrosti.

Ena izmed njih je bila ta: za človeka, ki mu ne moreš odpustiti, moraš moliti. Sam pa pravim, da je osebi vredno poslati dobre in pozitivne misli, pa se bo beseda oprosti sama vzpostavila med dvema človekoma.

Ker imam pred seboj umetnika, ki je prepeval operne arije po celem svetu, vas moram vprašati, kateri nastop vas je do sedaj najbolj navdušil?
Imel sem srečo in blagoslov, da sem v opernem svetu še v času študija na Dunaju in na gostovanjih delal z velikimi opernimi pevci, dirigenti in režiserji. Velik kompliment je bil klic švicarske sopranistke Edith Mathis, ki me je pri mojih 26 letih povabila, da z njo odprem Mozartov festival v Baden-Badnu v Nemčiji.

Ko sva skupaj potovala, sva bila nastanjena v istem hotelu, kjer je pred tem potekalo srečanje Billa Clintona in Borisa Jelcina. Mathisova je spala v Clintonovi, jaz pa v Jelcinovi sobi. Njegova postelja je bila tako velika in neudobna, da še dolgo zatem nisem nikjer tako slabo spal.

Ko sem sodeloval v milanski Scali, sem pred vajo v kostumih odšel h krojaču. Na poti do tja sem v velikem koridorju lahko občudoval kostume Marie Callas in Luciana Pavarottija. Ko sem opazoval mogočno Scalo, sem se spraševal, ali bo moj glas sploh slišati. Odprl sem usta in glas je zazvenel tako, kot bi ga pomočil v med.

Dvorane v tujini so akustično zelo prijetne, povrh vsega pa so imeli v tujini kolegi in režiserji nadvse spoštljiv odnos do mene. Vsi smo imeli željo, da bomo v dveh mesecih z operno produkcijo ustvarili nekaj dobrega za umetnost, glasbo in ljudi. Te mentalitete si želim tudi v Sloveniji.

Zagotovo je v letih nastopanja prišlo do kakšnih neljubih dogodkov, ki ste se jim pozneje smejali. Nam zaupate kakšnega?
Ko sem v frankfurtski operi igral zadnjo predstavo, sem bil prepričan, da že vse znam. Na odru je bila scena z velikansko ladjo, tla so bila bela, oblečeni smo bili v mornarske obleke in bele čevlje. Ladja je bila podprta z velikimi železnimi drogovi. Čakal sem na svoj nastop in si mislil, imam še precej časa. Kar naenkrat pa sem po zvočniku zaslišal svoje ime.

V ihti sem stekel na oder in med petjem svoje arije z nogo z vso silo zadel v drog. Prišel sem pred ladjo in videl, da sem si jo prebil. Čez bele nogavice in bele čevlje je po odru kapljala rdeča kri. Prizor je bil neverjeten. Še zdaj imam na nogi vidne sledi treh šivov. Nauk te zgodbe je: do konca ostani osredotočen.

Spet drugič sem na Dunaju v neki sceni na drevesu prepeval kot Papageno. Pod mano so bile tri dame, se držale za drevo in me opazovale od spodaj. Eni izmed gospa sem stal na roki in tega sploh nisem opazil. Sem se pa čudil, da me gleda bolj živo kot drugi dve dami. Niti opravičiti se ji nisem mogel, saj sem bil sredi predstave.

Je dotična dama preživela?
Preživela je in k sreči tudi odškodnine ni zahtevala.

Ste imeli že v otroštvu tako veliko zanimanje za opero?
Spomnim se, da sem kot najstnik na svojem radiu poslušal kaseto Treh tenorjev, Joseja Carrerasa, Luciana Pavarottija in Placida Dominga. Vrtel sem jo noč in dan, se med tem gledal v ogledalo in kar naenkrat so bili namesto treh štirje.

Sicer pa starši niso bili v glasbenih vodah, mama je bila kemičarka, oče gozdar. Ta mi je vedno govoril: Saj boš lahko pel zraven, študiraj pa kaj drugega. Ko sem doštudiral petje, so me znanci spraševali, kaj sem po poklicu. Odgovoril sem jim, da pevec, pa so vprašali: že, že, ampak od česa živiš. To so vprašanja, prek katerih sem moral iti, in tudi ta so okrepila mojo osebnost.

No, tako ali tako ste se zdaj več kot dovolj dokazali …
Tisti, ki bi mi zdaj postavljal tovrstna vprašanja, morda ni tako zelo v koraku s časom. (smeh)