Radi objavljate fotografije svojih otrok na omrežjih? Preberite, zakaj to ni dobra ideja

Razumem – vaš dvoletnik je najbolj ljubek otrok (vnuk) na svetu in ponosni ste nanj. Najraje bi ga pokazali vsemu svetu! Najhitreje to opravite na spletnih omrežjih, kjer objava doseže največ ljudi hkrati. A ravno zato je treba biti pri objavljanju fotografij in videov otrok izjemno previden.

Vse vsebine, ki jih objavimo na spletnih omrežjih, v tistem hipu postanejo last javne domene. Kljub nastavitvam zasebnosti in tudi, če jih takoj izbrišemo. Da korporacije vse naše objave shranjujejo, smo dovolili, ko smo se prvič vpisali na omrežje – to je zapisano v pogojih sodelovanja, ki jih nikdar ne preberemo in se vendar z njimi strinjamo.

Misel na strežnike, ki hranijo fotografije posameznega otroka od rojstva pa vse do njegovega prvega samostojnega vpisa v omrežje pod lastnim profilom, je precej zastrašujoča. Pomislite samo, kaj vse lahko umetna inteligenca ustvari s toliko slikovnega materiala ...

Če ste prebrali kaj o programu ChatGPT, veste, da je umetna inteligenca z malo navodili sposobna ustvariti vsebine, ki dokaj prepričljivo nadomestijo človeško umetnost.

Enako je pri ustvarjanju vizualnih podob. Umetna inteligenca zajema iz bazena javno dostopnih informacij – torej predvsem iz fotografij, dostopnih na spletnih omrežjih. Tako lahko ustvari nove "fotografije" z obrazom vašega otroka v položajih, v kakršnih si jih ne bi želeli videti. Enako velja za video vsebine. Obraz vašega otroka lahko nalepijo na obraz drugega otroka. Ta pristop, imenovan deep-fake, je še posebej priljubljen pri otroški pornografiji, kjer je na razpolago malo video materiala, gledalci pa hlepijo po raznolikosti.

Vsem nam je težko slišati besedo spolna zloraba in otrok v istem stavku. Vendar je dejstvo, da osebe, ki jih otroci spolno vznemirjajo, obstajajo. In da te osebe prežijo na vznemirljive vsebine na spletu, tudi take, za katere sami ne bi nikdar pomislili, da je na njih karkoli vznemirljivega. Ste se kdaj vprašali, zakaj imajo videi malčkov, ki jejo sadje ali si tlačijo v usta igrače, toliko ogledov? Pravkar ste našli odgovor.

Starši, ki si mislijo: "Ni moj problem, da imajo ljudje ob fotografijah in videih mojega otroka neprimerne misli" ... v resničnem svetu nikdar ne bi bili pripravljeni izpostaviti otroka čemu podobnemu. A tudi digitalni svet je resničen. In včasih se ti dve resničnosti spojita – torej da se spletna resničnost preseli v fizično resničnost.

Tudi če takšne osebe nikdar ne bodo prišle osebno v stik z vašim otrokom, verjamem, da vas že misel, da jih opazuje prek spleta, četudi iz druge države, odvrne od tega, da bi delili fotografije in videe svojega malčka na omrežjih.

Otroci ne pritegnejo le pedofilov. V resnici vsi radi vidimo družino, polno lepih, nasmejanih otrok.

Problem je, da starši hitro ugotovijo, da si vragolije njihovih otrok prislužijo veliko ogledov in všečkov. Zato težijo k objavljanju še več tovrstnih vsebin. Ko prejemajo odobravajoče odzive na vsebine, v katerih je v ospredju njihov otrok, sami prejmejo potrditev in se zato počutijo zadovoljne, notranje izpolnjene.

A starševstvo bi moralo voditi k notranji izpolnjenosti samo po sebi, ne da naše otroke hvalijo in "všečkajo" popolni neznanci na spletu.

Veliko lahko pripomoremo že s tem, da profilom oseb, ki svojo prepoznavnost gradijo primarno na svojih otrocih, ne sledimo.

Objavljanje življenja naših otrok je kršenje njihove zasebnosti. Ne glede na to, da je otrok naš.

Ko so otroci starejši, ne želijo sodelovati – zavijajo z očmi, se obrnejo stran, naveličano gledajo v kamero ... Vse to so normalni odzivi na starše, ki svoje otroke vidijo kot "vsebine". Tudi odzivi nanje niso tako nedolžni – čim starejši so otroci, bolj kruti so komentatorji. Naši otroci bodo nekoč lahko naleteli na vse te odzive na njihov videz, lastnosti, vedenje ... Si res želimo, da to berejo?

Na koncu ne gre brez opozorila, da temeljito premislite, kdaj daste otroku v uporabo lasten pametni telefon, in bodite nato pozorni, s kom se pogovarja prek aplikacij.

Kot otroke naučimo, naj ne sedajo v avto k neznancu, tako bi morali tudi njih in sebe naučiti, da je nevarno deliti njihovo zasebno življenje s popolnimi neznanci na spletu.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.