Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Gostji naše zadnje epizode Reflektor pred poletjem sta Meta Zajec Bevk in Tina Simčič. Meta, tudi naša nekdanja sodelavka, je mama treh otrok, ki že nekaj let z družino živi po načelih minimalizma. Tina, ki je na Aleteii gostovala v rubriki Ženska ženski, je mama dveh otrok in je oblikovala svoj posel skladno z logiko urejenega doma brez navlake, saj pomaga drugim ženskam in mamicam, da bi svoj dom prečistile navlake, ga uredile in s tem polneje zaživele družinsko življenje.
Pogovarjale smo se o urejenem domu brez navlake, o principih minimalizma in kako vse to živeti ter približati tudi otrokom. Našima gostjama dom pomeni varnost, toplino in zatočišče; kraj umika pred stresnim svetom, kraj srečevanja, ljubezni in povezanosti. Ne želita ogromno časa posvetiti urejanju in pospravljanju, pač pa doživeti sproščenost takoj, ko prideta domov. In kako to doseči?
Kako se je pri Meti in Tini vse skupaj začelo?
Meta pripoveduje: "Z možem sva stvari dobesedno prekladala iz sob na podstrešje, sem in tja. Ko sem prebrala knjigo Marie Kondo, me je prevzela in dala tisti prvi zagon. Zdaj, po nekaj letih, ko naša družina živi minimalizem, vidim, da je njena knjiga vendarle malo ozka in so potrebne neke prilagoditve. Vendar pa v samem bistvu manj stvari pri nas pomeni, da tudi otroci vejo, kje je kaj in kam stvari sodijo. Prej smo vedno nekaj iskali. Zdaj vidiva, da ne potrebujemo večje hiše, ampak manj stvari."
Oglejte si celotno oddajo Reflektor:
"Dejstvo je," pravi Tina Simčič, "da imamo ljudje polno vsega, dejansko pa sploh ne vemo, kaj imamo, kako je to v dom prišlo in kaj bi s tem počeli. To ljudem otežuje življenje in povzroča dodaten stres. Običajno je najtežje narediti prvi korak, kje sploh začeti. Treba je ponotranjiti način razmišljanja, da je manj več. Kajti stvari konstantno prihajajo v naš dom in je treba tudi stalno malo paziti, da se ne začnejo spet nabirati in kopičiti."
Kateri so razlogi za kopičenje stvari doma?
"V ozadju kopičenja stvari so zagotovo neki razlogi, globlji in psihološki," razlaga Tina. "Generacije, ki so bile pred nami, so živele v manj ugodnih ekonomskih razmerah, zato raje shranijo vse in se težje ločijo od stvari. Če smo npr. vse otroštvo gledali, kako starši vse shranjujejo, nam je ta vzorec tako znan, da ostaja v nas. Tukaj je treba delati na sebi. Kopičenje je lahko pripeto tudi na kakšne druge motnje, kot je depresija, anksioznost in tako dalje."
Kako navlaka negativno vpliva na naše življenje?
Meta pravi: "Jaz bi začela odgovarjati z drugega konca. Če tega nimaš, kaj vse pridobiš? Imam čas za otroke; sedeti z njimi na tleh in brati, risati, sestavljati kocke … Ni treba brisati prahu. Ker sem alergična na pršice, nimam poličk in predmetov na njih; želim, da hiša služi meni in ne jaz njej. Ko odstraniš vso navlako, ugotoviš, da imaš kar naenkrat čas še za druge stvari. Gospodinjstvo mi ni več obremenjujoče, ampak osvobajajoče."
"Spremljam nekaj kanalov na YouTubu, ki govorijo o minimalizmu. Tako na enem izmed njih pravijo: Pred čem bežiš? Kaj hočeš prikriti z vsem tem, kar držiš pri sebi? S stvarmi se obdajam, da se z nečim zaščitim – kaj je to, pred čemer bežim?"
Kako se torej lotiti stvari, kje začeti?
Tina: "Jaz sem začela na drugi porodniški, vsak prosti trenutek sem izkoristila za to, da sem pospravila ali uredila en kotiček v stanovanju. Kako lepše in lažje zdaj začnem dan! Bolj sem prisotna z otrokoma, lažje odklopim tisti 'to do' seznam v moji glavi. Dajmo si dovoljenje, da gremo postopoma in začnemo predal za predalom."
Reflektor? Kaj pa je to?
"Ženska naj začne sama in s tem da zgled tudi drugim družinskim članom. Otroške stvari, če so še majhni, lahko pospravimo tudi me, mame, moževih ne. Začeti je treba tam, kjer se počutimo varno. Ne začnemo z najbolj zahtevnimi stvarmi, na katere je obešenih mnogo naših čustev in občutij. Odstranjevanje navlake je lahko zelo naporno, ker gre za konstantno sprejemanje nekih odločitev."
Kako lahko preprečim kopičenje?
Tina opozarja, da je pretirano razmišljanje o prihodnosti nesmiselno: "Strah pred prihodnostjo ali oklepanje preteklosti – oboje nas lahko omejuje in nas spodbuja k navlaki. Pri tem, ko se odločimo za spremembo v svojem domu, je pomembno, da živimo čim bolj za sedanjost, za ta trenutek tukaj in zdaj. Ne ukvarjajmo se s tem, kar mi zdaj služi, kaj zdaj uporabljam in kaj zdaj nosim. Ne kaj bom potrebovala čez 20 let ali na kaj sem bila navezana pred petimi leti."
Meta: "Vsega, kar lahko kupiš za 20 evrov v 20 minutah, ni treba hraniti, lahko damo stran. Kajti če boš to znova potreboval, boš lahko stvar kupil. Konstantno je treba stvari, ki prihajajo v dom, spravljati ven, da se ne začnejo spet kopičiti. Ko smo začeli prenavljati hišo, sva jo morala izprazniti. Ko bi morala stvari spet spraviti v hišo, pa sva avto kar lepo zaprla in rekla: Tega sploh ne bova nosila nazaj, ampak bova dala stran vse, česar ne potrebujemo nujno."
Kaj pa predmeti, na katere smo zelo čustveno navezani?
"Intuicija pride sčasoma," pravi Tina. "Zastavimo si osnovna vprašanja: kdaj sem to nazadnje uporabljala? Ali to sploh kdo uporablja? Ali to radi uporabljamo? Bi to še enkrat kupili, tudi če ne bi bilo znižano? Pri predmetih, na katere smo navezani, nam lahko pomaga stavek: Če je čisto vse dragoceno, ni nič več dragoceno. Čisto vsega ne moremo shraniti. Znebiti se moramo občutka krivde, da sem slab človek, če dam stran nekaj, kar sem dobil v dar. Namreč darilo je opravilo svoj namen takrat, ko nam je človek to podaril. Gotovo pa ne bi nihče želel, da nas ta predmet še celo življenje obremenjuje. Ohranimo seveda neko spoštovanje, ampak selekcijo je treba narediti in si tudi dati to dovoljenje."
Meta dodaja: "Spomini živijo v glavi, ne v specifičnih predmetih. Pri ljudeh, ki so nam že umrli, obdržimo eno stvar, ki nam je zelo dragocena, kakšen lep predmet, sliko in podobno. Od preostalega se pa poslovimo."
Kako pa načela urejenega doma brez navlake približamo otrokom?
Tina: "Moja otroka sta že zrasla z občutkom, da je manj več. Sama prideta do mene in mi rečeta: 'Mami, tega ne potrebujem več, lahko to komu podarimo?' Vidim, da je to v njiju. Seveda pa ju na dnevni ravni opominjam na to, da je treba pospraviti čevlje, ko prideta domov, in podobno. To sem sprejela, tako da to poskusim narediti z neko prijetno energijo. Ne da bi naredila namesto njiju. Včasih tudi zakričim, večinoma pa se trudim, da bi ju prijazno opomnila in da otroka pospravljata sama za sabo."
Da ne bo slučajno očitka zetov in snah
Tina se dopolni še s to mislijo: "Seveda pa so otroci med seboj zelo različni. Nekateri so zelo dovzetni za red, pospravljanje, nekateri pa radi shranjujejo in zbirajo stvari. Tako da potrebujejo različen pristop. Ni pa res, da je razmetana hiša znak srečnih otrok, kar me je včasih obremenjevalo. Kot da bi to pomenilo, da se nimam časa ukvarjati z otroki, če ves čas nekaj pospravljam in čistim, torej razmetana hiša pomeni srečne otroke. Če otroke od malega navajamo na pospravljanje in čistočo, potem je mogoče oboje: da je hiša v lepem stanju in da so otroci v njej srečni."
Meta dodaja: "Zelo pomembna se mi zdi rutina. Otrok potrebuje to rutino, na stvareh moramo vztrajati. Del večerne rutine je npr. tudi pospravljanje kuhinje, da ne bo drugo jutro kaos prejšnjega dne že navsezgodaj treščil v nas. Zdi se mi tudi, da je to naloga mene kot mame, da mi ne bodo čez leta bodoči snahe in zeti rekli, da otrok nisem naučila reda in pospravljanja za sabo," se še pošali Meta.