Odločal se je med ženo in ljubico. “Bog je vzel stvari v svoje roke”

Rafal Patyr je na Poljskem poznan kot televizijski in radijski voditelj. Z ženo Joanno imata štiri otroke, tri hčerke in sina. Nedavno sta v javnosti spregovorila o zakonski krizi, ki sta jo pred leti prebrodila z molitvijo in Božjo pomočjo.

Spoznala sta se prek skupnega znanca v študentskih časih in v zakonsko življenje, v katerem na videz ni bilo težav, vstopila z veliko mero navdušenja. "Zdelo se nama je, da gre vse tako, kot mora iti, v resnici pa nisva imela časa niti za pogovor," pripoveduje Rafal.

Rafal se je zaposlil na televiziji, kjer je hitro napredoval: vodil je vedno več programov za vse višje honorarje in postajal vedno bolj prepoznaven, medtem ko je bila Joanna uspešna na področju fitnes industrije.

Predstavljala sta si, da bo obdobje ustvarjanja kariere prehodno in se bosta v trenutku, ko bosta dosegla finančno stabilnost, lahko bolj posvetila družinskemu življenju. "Toda ni trenutka, v katerem lahko jasno postaviš mejo. Nikoli nisi izpolnjen," pravi Rafal. "Vedno imaš lahko več: boljši avto, hišo, potovanja v kraje, ki jih še nisi obiskal," dodaja Joanna. 

Na njuno "karierno dirko", kot ji sama pravita, ni vplivalo niti rojstvo prve hčerke. Prve razpoke so postale opazne v času selitve, ko je bila Joanna rizično noseča z drugo hčerko.

Ob nakazanih težavah se je Rafal še bolj zakopal v delo, kjer se mu je odpiralo vedno več priložnosti. V televizijskem studiu se je počutil bolj sprejetega kot doma. "Tam si obkrožen s privlačnimi ženskami, vsi so nasmejani, naličeni in napudrani, občudujejo te in cenijo," pravi. Doma pa se je soočal zgolj s konflikti in nezadovoljstvom. "Nisva imela časa, da bi se dobro pogovorila in se razumela," se spominja. "Nisva imela več skupnih sanj."

Kmalu se je Rafal znašel v ljubezenski aferi. "Vedno bolj sem bil prepričan, da je to moja prihodnost." Dekle, s katero je varal ženo, je zanosilo. Rafal se je dolgo obotavljal, da bi o tem povedal Joanni. Kakšen mesec pred rojstvom otroka je zbral pogum in žena se je ob novici popolnoma zlomila.

"To je bilo najtežje obdobje v najinem življenju," se spominja Rafal. Kakšni dve leti se ni mogel odločiti, koga izbrati: Joanno, s katero je sklenil zakon pred Bogom in do katere je še vedno čutil naklonjenost in povezanost, ali svojo ljubico, s katero bi svoje življenje nadaljeval v nezakramentalnem odnosu in bil zato odrezan od prejemanja zakramentov. Nekateri znanci in prijatelji so mu svetovali prvo, drugi drugo. Z ženo sta šla tudi po pomoč k psihologu, vendar, kot pravi Rafal, to ni bila pomoč, ki sta jo v tistem trenutku potrebovala.

"Psihično in čustveno sem bil na dnu. Nisem vedel, kaj bi bilo manjše zlo. Nazadnje sem prosil Boga: 'Poskrbi za to, ker sam ne zmorem. Naredi z mano, kar hočeš!' In Bog je vzel stvari v svoje roke," se spominja Rafal.

Več kot leto dni od trenutka, ko je Joanna izvedela za Rafalovo afero in otroka, se je nekega dne spomnila na znanca, za katerega je vedela, da ima globoko vero, in njegovega prijatelja duhovnika. Poklicala je tega znanca in ga prosila za duhovnikov kontakt.

Duhovnik jo je povabil na mašo za zakonce. Ko je vstopila v kapelo, je začela jokati. Ni mogla pojasniti, zakaj. V kapeli je vsa v solzah po maši ostala še kakšni dve uri. "Izjokala sem svojo dušo," se spominja. Solze so ji tekle po licih še vso pot domov in od joka dolgo ni mogla zaspati.

Naslednji dan se je zbudila utrujena. Ostala je doma in počivala. Poklicala je znanca, ki ji je dal kontakt duhovnika. "Vse se bo dobro končalo. Še hodiva navkreber, a že vidim vrh gore, za katero sije sonce," mu je rekla, ne da bi vedela, od kod so v njena usta prišle te besede. "To ni bilo upanje, to je bila gotovost," dodaja Joanna. "Moj zakon se ni zacelil tistega večera, sem pa prejela mir. Bilo je še nekaj padcev, vendar me gotovost in mir nista nikoli več zapustila."

Ženin mir je bil tako globok, da ga je opazil tudi Rafal, ki jo je iz radovednosti povprašal o preteklem večeru. Tako sta se spet začela pogovarjati. Joanna je začela tudi opažati, da se je, ko sta bila z Rafalom skupaj, njen mir dotaknil tudi njega, da pa se je po tem, ko se je odpravil k ljubici, domov vračal raztresen in živčen.

Spremembo je občutila tudi Rafalova ljubica. Postala je ljubosumna, klicala je Joanno in ji govorila, da se je Rafal odločil za ločitev. Joanna se je na te trditve odzvala mirno, z besedami, za katere pravi, da so "prišle z neba": če je to res njegov namen, ji bo o tem povedal sam.

Joanna in Rafal sta se nekega dne odpravila v poljsko romarsko svetišče Čenstohova, kjer sta se udeležila srečanja za zakonce. "Prvo srečanje je bilo ključno," se spominja Rafal. Pri maši je sedel v zadnji klopi, ko je nenadoma začel drgetati in povsem izgubil občutek za čas. "Lahko da je trajalo 10 sekund, lahko pa 10 ur," se spominja. Kar pa je najpomembnejše: ko je vstal, je bila njegova dilema razrešena. "Spoznal sem, kaj je dobro in kaj slabo," pravi Rafal. "Pred tem se mi je vse zdelo sivo, kot da ni bilo dobro izbire. Bili sta zgolj dve možnosti: slaba ali pa zelo slaba." V tistem trenutku pa je spoznal, da sta "na prvem mestu zakon in družina".

Celjenje globoke rane v njunem zakonu je trajalo še kakšni dve leti, vendar je bilo od tistega trenutka vse že veliko lažje. "Začela sva skupaj reševati težave in živeti skupaj, ne eden poleg drugega," se spominja Rafal. Odločila sta se, da svojo ljubezen in zakon zgradita čisto na novo. Začela sta moliti in se priporočati svetnikom, ki so jima bili blizu. Ustvarila sta medsebojno zaupanje, ki je bilo močnejše kot kdajkoli prej. Ob vsem so jima bila v veliko pomoč in podporo srečanja za zakonce v Čenstohovi, kjer sta spoznala druge pare, ki so se znašli v podobnih situacijah. 

"Bog je rešil najin zakon," pravi Joanna. Rafal dodaja: "Zakon sestavljajo tri osebe: mož, žena in Jezus. Že če samo eden od zakoncev želi rešiti zakon, je že v premoči, ker ima na svoji strani Jezusa."

Na poti grajenja zakona na novo sta ugotovila, da sta imela ob poroki napačno predstavo o ljubezni. Tedaj sta ljubezen enačila s čustvi, zdaj pa zanju nosi pomen, kot ga je opisal sv. Pavel v pismu Korinčanom: ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva … Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ta ugotovitev je tudi razlog, zakaj o svoji preizkušnji rada pričujeta mladim. Želita jim pokazati, da se da prav s takšno ljubeznijo premagovati krize.

Ugotovila sta tudi, kako pomembna je bila vera, ki sta jo prejela v svojih družinah, četudi sta jo v mladosti doživljala bolj površinsko, prek tradicij. Postala je namreč njuno sidro, na katerega sta se lahko oprla v zakonski krizi.

"Pomembno je imeti izkušnjo vere, tudi če je tradicionalna, kakršno prejmeš doma. Nikoli ne veš, kaj se lahko rodi iz takšne vere," pravi Joanna. "Ko otroke vzgajamo v veri, nato pa vidimo, da se umaknejo od Cerkve, ko odrastejo, nas včasih prevevajo napačne misli. Otroke namreč še vedno vidimo v obhajilnih oblekicah, ki pa so jih že zdavnaj prerasli."

Po tej preizkušnji sta zakonca družino postavila na prvo mesto. Rafal sicer še vedno dela na televiziji, vendar se je njun odnos do materialnega sveta spremenil. "Doživela sva nezemeljski svet," pravi Joanna. "Vse postane lažje, ko se zaveš nezemeljske resničnosti in ugotoviš, kako malo je pomembno dogajanje na zemlji. To je spoznanje, ki ti da krila."

Pričevanje v poljščini:

Vir: poljska izdaja aleteie.