Najpomembnejše sestavine zakonske ljubezni

Ko sem v svoji generaciji postala ena zadnjih samskih žensk, samski moški moje starosti pa že redkost, sem zapadla v krizo. V tistem obdobju sem imela o zmenkih še zelo romantično predstavo. Utrdile so jo izkušnje prijateljic, ki so se zaročile in poročile zelo zaljubljene, njihova sreča pa se je zdela zagotovljena.

V resnici se je njihova pot preizkušenj, prek katerih se mora ljubezen obnavljati, zdraviti in dograjevati, s poroko šele začela. Poročiti se iz ljubezni in živeti v zakonu sta namreč dve različni stvari.

Nekega dne sem se končno odločila, da sprejmem dvorjenje resnega, vljudnega, vendar ne zelo fizično elegantnega mladeniča, za katerega se mi je zdelo, da ima osebnost zbledelega modrega princa.

Povedala sem mu, da ga sprejmem kot "prijatelja – fanta", torej prijatelja, ki bi v nekem trenutku lahko postal moj fant. To sem mu povedala v želji, da bi bila z njim iskrena. Mislila sem si, da se vanj ne bom zaljubila. V tistem trenutku bi veliko raje ostala samska, kot pa se poročila brez ljubezni.

Ta moj "prijatelj – fant" se je s svojimi dejanji izkazal za poštenega, krepostnega, pa tudi mirnega in veselega človeka, ki se ne ozira na mnenje drugih, kar ni veljalo zame.

V nekem trenutku je tako moj razum začel premikati moje srce. Ugotovila sem tudi, da za razliko od mojih prijateljev moja ljubezen ni bila spontana, torej je bila nekoliko pasivna z moje strani, ampak refleksivna. Spoznala sem, da srce lahko ljubi to, kar je dobro.

Tako sem se poročila "zavestno zaljubljeno". Minilo je že nekaj let in seveda ni vse idealno, vendar se utrjujeva v vse bolj polni in popolni zakonski ljubezni.

Kako naj pojasnim izkušnjo svoje zakonske ljubezni? Normalno je, da se človek spontano zaljubi. Toda po začetnem zanosu je ta občutek potrebno utemeljiti.

Nato nam je dana svoboda izbire, prek katere bomo končno sprejeli to osebo ali jo zavrnili. Bolj svobodno, kot jo sprejmemo, večja je zmožnost kompromisov. Z drugimi besedami, v kemiji zakonske ljubezni se občutki in refleksija, srce in glava združijo in tvorijo voljo do ljubezni.

Samo na ta način se oblikuje resnična ljubezenska predanost, ki ne podlega izrazom frustracij, kot so "ljubezen me je zaslepila" …

Kaj je torej najpomembnejše v (zakonski) ljubezni? Čustva, razum ali volja?

Vsi trije vidiki so pomembni: ljubezen, vedeti, kaj si želite, in odločenost biti drug za drugega.

Ljubezen gradijo dela ljubezni. Ko so dela ljubezni naporna in težka, na vrsto pride še volja do ljubezni in ljubezen, kjer inteligenca daje volji motive za prizadevanje onkraj čustev. Ljubezen, ki se premika k žrtvovanju za ljubljenega, ko je to potrebno, ne glede na željo ali ceno truda.

Takšna ljubezen omogoča zakoncema, da gresta skozi temne noči ljubečega sobivanja, pri čemer se zavedata, da je najpomembnejša stvar njune ljubezni predvsem deliti veselje z bolečino.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.