Brez Svetega Duha in naše ljubezni je maša le formalen obred ali družaben dogodek

Če postno, velikonočno in binkoštno število dni temelji na Svetem pismu, pa današnji praznik praznujemo zaradi belgijske svetnice sv. Julije iz 13. stoletja, ki ji je v videnjih Gospod razodel, naj ustanovi ta praznik.

Katekizem naše Cerkve razlaga, da je evharistija "daritev Kristusovega telesa in krvi. Evharistija je znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočna gostija, sveta maša, Gospodova večerja, lomljenje kruha, evharistično obhajanje, spomin Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, sveta daritev, sveta in Božja liturgija, svete skrivnosti, najsvetejši oltarni zakrament, sveto obhajilo". Vse to nas pelje v dvorano zadnje večerje.

Jezus se nam na veliki četrtek ni dal v lepi ideji ali v nauku, temveč v hrani, v kruhu in vinu. Ni nam naročil, naj molimo, študiramo, gledamo, poslušamo, … ampak jemo. Vsako živo bitje jé zato, da preživi. Enako je z našim duhom. Brez hrane duh omaga, zato je evharistija hrana za pot duhovnega življenja. Obhajilo ni nagrada, ki bi si jo morali zaslužiti z našo pobožnostjo, popolnostjo ali pridnostjo, ampak popotni kruh, ki se nam daje, da ne omagamo, in v katerem je Jezus z nami vse dni do konca sveta.

V svetopisemski govorici telo označuje celotnega človeka, kri pa v Svetem pismu pomeni smrt. Praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi je torej praznik Gospodovega življenja in smrti in nas spomni na to, da se nam je dal popolnoma v vsem, v svojem življenju in v svoji smrti.

Pri vsaki sveti maši smo kakor učenci z Jezusom za mizo, le da smo mu še veliko bližje. Oni so z njim skupaj jedli hrano, mi pa uživamo Njega samega. Tega brez Svetega Duha ne moremo razumeti: "Kako nam more ta dati svoje meso jesti?" (Jn 6,52)

Ker je Bog ljubezen, se nam ne vsiljuje in ne išče svojega, potrebuje pa srce, ki je v svobodi odprto in razpoložljivo zanj. Brez Svetega Duha in naše ljubezni je maša le formalen obred ali družaben dogodek. Če nismo lačni, hrane ne moremo sprejeti. Prepoznati, da smo lačni Boga, je zato predpogoj našega odnosa z Bogom.

"To delajte v moj spomin." Kaj naj delamo? Naj vsi postanemo mašniki? Evharistična skrivnost je več kot samo obred, nekje za zaprtimi vrati cerkve na oltarju. Kristjani smo poklicani, da tudi sami postajamo evharistija – dar za druge. Spreminjamo se v Tistega, s katerim se hranimo.

Ko pridemo nahranjeni od maše, lahko v tej ljubezni tudi mi naredimo iz svojega življenja dar ljubezni. Evharistije tako kot ljubezni ne moremo živeti sami zase, ločeno od vsakdanjega življenja nekje nad oblaki. Kristusovo telo namreč ni le posvečena hostija, ampak smo tudi vsi mi, ki smo Cerkev, ki je Njegovo telo. "Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha," (1 Kor 10,17). Zato Gospoda prepoznavamo tako pri maši v kruhu in vinu kakor v ljudeh okoli nas.

"Bog je tako ljubil svet, da mu je dal Jezusa. Danes tako ljubi svet, da mu daje vas in mene, da bi bili njegova ljubezen," je rekla svetnica, ki se je vsak dan pri maši obhajala s svetim Rešnjim Telesom in Krvjo, v telesih revežev na ulicah Kalkute pa vsak dan prepoznavala Njegovo telo in kri.