Slovenska zdravnika, ki sta operirala Primoža Rogliča: “Ponosna sva, da je izbral nas”

Oktobra so s Travmatološke klinike UKC Ljubljana že poročali o uspešnem posegu, ki ga je vodil kirurg travmatolog asist. dr. Miha Ambrožič, specialist za zdravljenje poškodb rame. Njegova desna roka je bil vodja oddelka dr. Franc Štefanič, ki je v prostem času tudi sam zagret kolesar, predsednik Društva kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino in navdušen spremljevalec športne kariere Primoža Rogliča.

"Pri Primožu je zanimivo, da iz nesreče zmeraj nastane nekaj ultra dobrega – to je njegova življenjska zgodba," začne dr. Štefanič. "Ko smo ravno v velikonočnem času: Kristus nam je po katastrofalnem trpljenju na veliko noč prinesel zmago nad smrtjo. Roglič je nekaj zelo podobnega; njegove najhujše nesreče ga spravijo še na višji nivo življenja."

Dr. Ambrožič je kolesarskega asa spoznal že pred njegovimi najvidnejšimi uspehi, in to "na urgenci, ko je imel za seboj že nekaj izpahov v ramenskem sklepu. To je bilo pred petimi ali šestimi leti. Potem sem ga spremljal v ambulantah in na daljavo po telefonu. V bistvu sem ga prej poznal kot pacienta, čeprav je bil že takrat kar znan kolesar," se nasmehne.

"Septembra lani je po padcu zaključil z Vuelto. Poklical me je in rekel, da zdaj je pa čas, da to ramo zrihtamo." Čeprav je rezident Monaka, je svoje zdravje zaupal slovenskim zdravnikom. "Bil sem malo presenečen, ampak sem to vzel kot čast in odgovornost."

"Glede na slikovno diagnostiko in to, kako pogosto in pri katerih gibih so se mu dogajali izpahi, sem že takoj vedel, da je treba narediti poseg s kostnim presadkom. To je najučinkovitejša operacija za stabilizacijo rame, hkrati pa lahko pride do hujših zapletov kot pri drugih stabilizacijskih operacijah," pove dr. Ambrožič.

Dr. Štefanič pojasni, da so bile po mnogih izpahih "spremembe na kosti, sklepni ponvici in glavici nadlahtnice tako velike, da katerikoli drug poseg verjetno ne bi bil uspešen". Bili pa so izpolnjeni vsi pogoji za operacijo, ki jo je francoski kirurg Latarjet predstavil že leta 1954, "a je morda v začetku tega stoletja šla malček v pozabo, ker se je velik razvoj dogajal na področju artroskopske kirurgije. Ampak skozi srednje- in dolgoročne rezultate se je izkazalo, da ravno pri teh kostnih poškodbah enostavnejši artroskopski posegi niso tako uspešni."

Ob odločitvi je dr. Ambrožič Rogliču "razložil poseg in možne zaplete, in to temeljito, da bi si lahko še pravočasno premislil, če bi želel. (smeh) Rekel je, da nam zaupa, in to je bilo to. Potem sem samo še zbral ekipo." Ob omembi sodelavcev takoj pohvali "vse osebje na oddelku in operacijsko ekipo, predvsem anesteziologa dr. Jegliča." Poseg je trajal dobro uro in pol.

"Mogoče sem delal malo počasneje," komentira dr. Ambrožič. "Rad bi rekel, da je bil občutek enak kot pri vseh ostalih, ampak je bil malo drugačen. To je vseeno vrhunski športnik. Čeprav gredo gibi podzavestno v pravo smer, sem se vseeno zavedal, da je to kar velika stvar." Kolesar je vendarle povsem odvisen od svojega telesa. "Ta operacija ni zelo zahtevna, jo je pa treba narediti prav, sicer lahko posledice bistveno vplivajo na funkcijo. Hvala Bogu se je izteklo zelo lepo."

Dr. Štefanič doda, da so mu mirno roko dale izkušnje: "Na ta način sem operiral že gozdne sekače, rokometaše, ljudi, ki opravljajo težka fizična dela … Tej operaciji zaupam. Če ji ne bi, bi bil zelo drugačen občutek operirati svetovnega šampiona. Če imaš že 20 let dobre rezultate in zadovoljne ljudi, pa si dosti bolj suveren. Veš, kaj delaš. Če bo dobro narejeno, bo držalo. Tako greš mirnejši v operacijo. Morda se na začetku še zavedam, kdo je pacient, potem pa 'padem' v operacijo in se ukvarjam s situacijo, ki jo imam pred seboj. Popolnoma odmislim, koga imam na mizi."

"Kmalu po operaciji smo se poslovili," zgodbo nadaljuje dr. Ambrožič. "Nato sva se še dvakrat, trikrat slišala. Prosil sem ga, naj se gre še nekam slikat, da vidim, da je res vse v redu. Poslal je slike, povedal mi je, da se počuti dobro. Poslal sem mu še v angleščino prevedeni protokol rehabilitacije za njegove fizioterapevte, potem pa sem ga spremljal samo še po televiziji."

Dr. Štefanič je priložnost izkoristil še za to, da je kolesarju "predstavil delo Jakobovega kolesarskega društva in mu podaril simbole. Izrazil sem željo, da bi mu podelili naziv častnega člana društva, ker smo bili tako prevzeti ob njegovi zmagi na Vuelti v Santiagu, kamor nas je večina že romala. On je bil nad idejo navdušen, ostala sva v stiku. Ko sva se v zvezi s tem slišala oz. videla prek videoklica, je bil ravno totalno premočen. Dva meseca po operaciji je že na polno treniral! Glede na to, da ima odličen telesni potencial, gre rehabilitacija seveda hitreje kot pri ljudeh, ki mišično niso tako močni. Njegov napredek je po tihem pričakovano, hkrati pa neverjetno hiter. Marca letos je zmagal že na dveh enotedenskih dirkah! Že pol leta po operaciji je bil vrhunsko pripravljen."

Zdravnika ob koncu izpostavita, da bi operacijo lahko opravil kdorkoli, ki se ukvarja z ramensko kirurgijo. "Sva pa absolutno ponosna, da je izbral nas. Mislim, da je izbral prav – naša travmatološka klinika je v vseh pogledih na svetovnem nivoju; stalno se izobražujemo, uporabljamo najnovejše metode," komentira dr. Štefanič.

"Mislim pa, da tudi po človeški plati boljšega kolektiva skoraj ni – med seboj se zelo dobro razumemo in podpiramo. Roglič se ni zmotil, ko je izbral nas. (smeh) Videti je, da je operacija pripomogla k nadaljevanju njegove uspešne kariere. Verjetno je zdaj v položajih, kjer je rama bolj obremenjena, samozavestnejši," razmišlja.

Dr. Ambrožič pa sklene: "Hvala Bogu, da je šlo vse v redu in da ni bilo zapletov, ki bi ga lahko ustavili. Zelo sem vesel, da se je tako izšlo. To, da zmaguje, pa je čisto njegova zasluga."

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.