Preživela je kar tri nesreče na morju, od tega tudi potop Titanika

Violet Jessop se je rodila leta 1887 kot najstarejša hči skromnemu irskemu paru, ki se je v iskanju boljšega življenja preselil v Argentino.

Violetin oče je leta 1903 umrl in njena mama se je odločila, da se vrne v Evropo in se z otroki nastani v Londonu. Tam je Violet začela obiskovati samostansko šolo, kjer je, kot trdi v svojih spominih, preživela eno najlepših obdobij svojega življenja.

Ko je bila Violet stara 21 let, je njena mama hudo zbolela, zato si je morala poiskati službo, da bi lahko skrbela zanjo. Postala je natakarica na potniških ladjah. Med drugim se je pridružila tudi ekipi prestižnega potniškega čezoceanskega parnika RMS Olympic, na katerem je 20. septembra 1911 doživela trčenje z bojno ladjo kraljeve mornarice HMS Hawke. K sreči sta obe ladji uspeli pripluti v pristanišče in varno evakuirati svoji posadki.

10. aprila 1912 se je Violet Jessop pridružila množici, ki se je v britanskem Southamptonu vkrcala na ladjo, za katero so trdili, da je neuničljiva. Mogočni RMS Titanik je bil tik pred tem, da odpluje v New York.

Domnevna vsemogočnost čezoceanke se je razblinila štiri dni pozneje, ko je trčila v ledenik in se potopila, zaradi česar je življenje izgubilo več kot 1.500 ljudi.

Še nekaj ur pred trkom je Violet počivala v svoji kabini. "Končno sem bila na svojem udobnem ležišču," se je spominjala leta pozneje. "Prebirala sem angleške revije, ki jih je knjižničar pustil v kabini, ko je šel mimo. Tatler in Sketch sta hitro ujeli mojo domišljijo in me popeljali v druge kraje z najnovejšimi čenčami in najnovejšimi oblačili. Za nekaj trenutkov sem se spet vrnila v Veliko Britanijo."

Nato pa … "Spomnila sem se, da imam s seboj posebno molitev, prevedeno iz hebrejščine, ki naj bi jo našli v bližini groba našega Gospoda in za katero ni bilo znano, kdo jo je sestavil. Dala mi jo je neka starejša Irka z navodili, naj preučim njeno nenavadno besedilo in jo molim vsak dan, da bi me ščitila pred ognjem in vodo. Vsak dan sem jo nameravala moliti, vendar je mojo pozornost vedno pritegnilo nekaj drugega. Tako je ostala neprebrana v mojem molitveniku, cenjenem in ljubečem spominu na dragocene dni v samostanu."

"Zapekla me je vest. Prepluli smo že polovico poti, pa še nisem izpolnila te zaveze. Zato sem se v tistem trenutku odločila, da jo preberem … Potisnila sem na stran revije, da bi se lažje osredotočila na pobožnost. Ko sem zaprla molitvenik, sem nato lenobno razmišljala o mnogih stvareh, prijetno zaspana," je pisala v svojih spominih.

Nekaj trenutkov pozneje je trk ladje ob ledenik zbudil potnike na Titaniku. Violet se je odpravila na palubo, kjer je pomirjala potnike in ob sebi zbrala skupino žensk in otrok, s katerimi je sedla v čoln in iz katerega jih je nekaj ur pozneje rešila čezoceanka RMS Carpathia.

Kljub tej tragični izkušnji je Violet nadaljevala s svojim delom na ladjah. Ko je tri leta pozneje izbruhnila prva svetovna vojna, so mnoge civilne ladje predali vojski in po kratkem usposabljanju za medicinsko sestro se je Violet pridružila prostovoljnemu oddelku za medicinsko pomoč na parniku HMHS Britannic, ki se je spremenila v bolnišnično ladjo.

Ko je parnik 21. novembra 1916 plul skozi grške vode, je ladjo zadela podvodna bomba. Violet se je uspelo prebiti v rešilni čoln, ki pa je zašel med ladijske propelerje. Kljub temu, da je prejela več udarcev v glavo, ki so ji zlomili lobanjo, je bila čudežno rešena.

Tudi po tej nesreči se je vrnila na morje, kjer je kot natakarica delala do upokojitve leta 1950. Nato je do svojega 84. leta mirno živela na angleškem podeželju, kjer je zapisala svoje spomine.

V njih opisuje tudi pogovor s Tedom, članom posadke, ki se je posmehoval njeni veri: "Nekega dne, ko sem iskala nekaj v žepu mojega predpasnika, mi je v njegovi prisotnosti na tla padel rožni venec. Razjezil se je in je godrnjavo komentiral: 'Zakaj uporabljaš to stvar?' Zazdelo se mi je, da je bilo to vprašanje zelo negativno in nesramno, saj je dobro vedel, za kaj sem ga uporabljala. Ignorirala sem njegovo nevljudnost in odgovorila, da je to zame preprosta in čudovita praksa moje vere in pripomoček, prek katerega lahko naprošam Mati Božjo na enak način, kot je sam naprošal svojo mamo, naj ga brani pred svojim očetom."

Violet se ni vdala, ko so jo želeli pogoltniti valovi, kot tudi ne, ko so drugi kritizirali njeno vero.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.