“Hudič je oče laži. Tudi danes želi vsakogar od nas vplesti v svojo igro in mu uničiti življenje”

Verjetno se tudi vi večkrat sprašujete: "Pa kam gre ta svet?!" Toliko slabega, sovraštva, razdorov, manipulacij, zlorab, razbitih družin, bolezni, … Res moramo doživljati vse to?

Pred vami je intervju z eksorcistom Marijanom Veternikom, ki nekoliko pojasni vzroke tega dogajanja in tudi ponuja rešitve. Naj dnevi teme – kot sta veliki petek in velika sobota – ne bodo čisto temni. Velika noč daje upanje.

Poznamo dogajanje velikega petka, sobote, Kristusovo pot, fizično trpljenje. Kaj pa se je takrat dogajalo duhovno? Je zmagalo zlo, vsaj za dva dni?
Ta zgodba se začne že z izvirnim grehom. Hudič je takrat uporabil človekov napuh, češ: "Bog, ne potrebujem te, živim lahko brez tebe." V tem je izvirni greh, ne pa v kraji nekih jabolk. :) V tem, da živim na svojo pest. In danes večina ljudi žal tako živi. Ko se uprem Bogu, ki je življenje, ko ga zavrnem, se pojavi smrt.

Na veliki petek navidezno zmaga hudič. Verjetno si je že pripravljal veliko "fešto", načrtoval, kako bo praznoval s svojimi, toda na veliko noč se mu je vse zrušilo. To je bil zanj smrtni udarec. Danes sicer še na veliko opleta z repom, v bistvu pa je poražen.

Veliki petek, velika sobota sta pot do zmage Jezusa Kristusa na veliko noč.

Jezus je rekel: "Če pšenično zrno ne pade v zemljo, ne obrodi sadu." Pustil je, da smo ga mi, grešniki, ubili. S tem je zrno padlo v zemljo in vstalo v novo življenje.

Rekli ste, da hudič še opleta z repom. Kako se to kaže v našem vsakdanu, konkretno, v mojem doživljanju, v naših družinah, v družbi?
Hudič je oče laži. Tudi danes želi vsakogar od nas vplesti v svojo igro in mu uničiti življenje. Tega je danes, kolikor hočeš. Pomembna pa je tu naša svoboda. Lahko se odločimo za zlo ali za dobro. Svoboden sem toliko, kolikor se odločim za dobro. Ko pa se odločim za zlo, sem suženj. Takrat se podvržem hudiču in mu služim.

Te odločitve so včasih zelo majhne, v drobnih stvareh. Zgodi se, da nismo dovolj pozorni. Na kaj naj pazimo?
Naštel bom pet glavnih vstopnih mest, prek katerih hudič vstopa v naše odnose, družine, osebno življenje.

(Priporočamo, da preberete Veternikov celoten odgovor na to vprašanje, in sicer v tem članku, op. a.)

Vse, kar se je dogajalo pri mojih prednikih (če so na primer zakrivili težak greh, hudo zlo) in se to ni razčistilo, če tega niso predali Jezusu v zakramentu spovedi, lahko breme prednikov nosim tudi jaz in imam zato težave.

Najpomembnejše obdobje človekovega življenja so prva tri leta. Če otrok v tem času ni bil ljubljen, sprejet, bo vse življenje doživljal nesprejetost in neljubljenost.

Vsi grešimo, nihče ni brez greha. Tu ima hudič največjo moč nad nami.

Bela, črna magija, spiritizem – klicanje duhov, uroki, prekletstva, satanizem v glasbi, različne oblike vedeževanja, radiestezisti, bioenergetiki, alternativna medicina, …

Danes smo do Jezusa zelo mlačni, brezbrižni. K Jezusu pridem le ob prvem svetem obhajilu, birmi, poroki. Nimam pa pravega odnosa z njim.

To pomeni, da recimo 95-odstotkov ljudi danes daje priložnost hudiču, ker nima odnosa z Jezusom?
Prav ste povedali, žal. Krivda je tudi pri nas duhovnikih, ker ljudi premalo osveščamo, poučujemo, dajemo zgled. To je obojestranska krivda.

Vemo, da bolezni ne pošilja Bog, jih le dopušča. Torej bolezni prihajajo od hudiča. Ali to pomeni, da bi bolezni lahko zdravili oziroma jih preprečevali z orodji, ki jih uporabljamo proti hudiču – zakramenti, molitvijo?
Hudič je res vzrok vsega tega. Toda čisto vse "krivde" ne moremo zvaliti nanj. Bog seveda ne pošilja bolezni. Jezus je neprestano ozdravljal. Včasih uporabi bolezen, da se razodene njegova slava.

Človeka moramo obravnavati celostno – kot telo, dušo in duha. Telo je fizični del, duša je psiha (tudi žival ima neke vrste psiho), duha ima pa le človek – to je njegovo jedro, prek katerega se človek povezuje z Bogom.

Človek lahko zboli na telesu (telo je umrljivo, podvrženo boleznim), to zdravi medicina. Psiho zdravi psihiatrija, psihoterapija. Duha pa zdravi Cerkev s pomočjo zakramentov – zlasti s pomočjo spovedi, obhajila, bolniškega maziljenja – ter z zakramentali: z molitvijo za osvobajanje, za notranje ozdravljenje, eksorcizmom.

Telo, duša in duh so med seboj tesno povezani. Če zbolim na telesu, se bo to poznalo tudi na duši in duhu. Če zbolim psihično, se bo odražalo tudi na telesu in duhu. Ženska, ki je opravila splav, je storila umor, ki se odraža na duhu. To pa vpliva na njeno psiho. Ameriške raziskave pravijo, da od 75 do 80 odstotkov žensk, ki so splavile, zboli za depresijo. Prejmejo antidepresive, ki pa ne pomagajo, ker zdravijo le dušo. Ne bodo osvobojene, dokler ne ozdravijo svojega duha – s spovedjo, molitvijo, sveto mašo za splavljenega otroka. Z antidepresivi zdravimo le simptome, ne pa vzroka težav.

Kaj pa zlo v Cerkvi? Saj vemo, da je Cerkev Božja in človeška, ampak trenutno se zdi, da je zelo podlegla hudiču. Kaj lahko vsak od nas stori, da bi se na tem področju kaj premaknilo na bolje?
Tudi jaz sem razočaran, ko gledam vse to. Toda Jezus zagotavlja, da Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala. Cerkev je hkrati sveta in grešna, v Cerkvi smo grešniki in so svetniki. V tej Cerkvi je Putin in je papež. Kaj dela prvi in kaj drugi? Ta nasprotja je težko sprejeti. Očitno je Jezus to tudi predvidel, saj je v svojo skupnost povabil celo poznejšega izdajalca.

Z vstopom vsakega od nas v Cerkev (s krstom) se možnost greha poveča. Vsak od nas greh Cerkve povečuje s svojim grehom. Cerkev je sveta toliko, kolikor se jaz vsakokrat odločim za Jezusa, ki premaga greh v meni.

Verjamem, da se bo Cerkev prečistila, da postaja vedno bolj previdna in da se te zadeve ne bodo več prikrivale. Krize so za kristjane seveda boleče. Toda s tem, ko čistimo rano, se rana celi. Jezus je obljubil, da bo Cerkev izstopila kot zmagovalka – to upanje imamo!

Se hudiča kdaj bojite? Vas je kdaj napadel?
Napada vsakogar. Jaz pa imam gotovo še večje pritiske kot ostali. Je na delu, čutim ga. Toda hudič je na verigi – kot pes. Lahko laja in skače proti tebi, toda če je na verigi, ti ne more nič, dokler ti ne prideš blizu. Prej sva govorila o tem, kako se mu približujemo.

Načeloma se ga ne bojim, vem pa, da se z njim ne gre šaliti. Resno moram vzeti sredstva, ki nam jih nudi Cerkev, da premagamo zlo.

Kako naj mama svoje otroke, ki jih odda v vrtec ali pošilja v svet, obvaruje pred zlom? Kako naj duhovno poskrbi zanje?
Najprej: ne le mama, ampak tudi oče! Prvo vprašanje je, kako onadva živita, kakšna je družina. Ta mora biti urejena. Danes je veliko družin, ki živijo "na koruzi". Če starši živijo v zunajzakonski skupnosti, živijo v stalnem grehu. Tam bo hudič pletel vse mogoče, da bo naredil zdraho. To je prvi pogoj – treba je urediti družino, iz katere otrok prihaja.

Če je družina urejena, sta starša po zakramentu zakona eno, v njuni skupnosti je Jezus vedno navzoč. Zakonca lahko kličeta blagoslov drug na drugega, na otroke. Ko otroka peljeta v vrtec, ga pokrižata, blagoslovita in prosita Jezusa, da bedi nad njim. Zvečer, ko gre spat, vzpostavita nek odnos z Jezusom. Čeprav otrok morda še ne govori, z njim nekaj zmolita. Ga blagoslovita. Uvajata ga tudi k zakramentom, vodita k sveti maši – sveta maša ni samo za stare. Tudi otrok spada tja, čeblja, je navzoč. Po evharistiji tudi nanj prihaja blagoslov. "Pustite otroke k meni," je dejal Jezus in jih blagoslavljal.

Pomembno je tudi, kakšen je odnos med možem in ženo. Če je odnos ljubeč, bo otrok to dihal, iz tega živel.