Po razpadli zvezi je našla moč v veri. “Začutila sem, da me Bog ljubi kot svojo hčer”

Bog je bil v Beatinem življenju prisoten že od malih nog. "Včasih sem se pustila najti, včasih manj," pravi. "Včasih sem mu bila bližje, hodila sem na romanja, drugič sem ubrala svojo pot."

Pred dobrimi petimi leti se je odločila zaživeti v neposvečenem odnosu. "Bogu sem rekla: zdaj bom naredila po svoje. Zelo te imam rada, ampak me boš moral počakati," se spominja. "Zelo sem si želela biti ljubljena, a nisem vedela, da mi to lahko zagotovi samo Bog," dodaja.

Odnos do Boga si je v tistem obdobju začela razlagati "po svoje". "Poznala sem vse zapovedi, vedela sem, kaj je dobro in moralno in kaj ne. Kljub temu sem si dovolila zaživeti v grehu. 'Bog me tako ali tako ljubi,' sem si mislila."

"Brez Njegovega posredovanja bi verjetno še vedno živela v tem udobnem, grešnem življenju," dodaja.

Nekega dne sta se s partnerjem razšla in njeno življenje se je raztreščilo na koščke. "Ko sem od partnerja slišala: 'Nočem biti več s tabo – izgini iz mojega življenja, ne kliči me in ne piši mi več,' sem imela v glavi dve misli: odpraviti se v cerkev k češčenju ali pa z avtom trčiti v drevo, da bi končala svoje življenje," se spominja.

"Zdelo se mi je, da je to življenje nesmiselno, da nisem sprejeta in zaželena," dodaja.

Te misli so bile zakoreninjene v njenem težkem otroštvu. Oče je bil alkoholik, zaradi česar je morala njena mama skrbeti za tri hčerke in še za moža, ki se ni znal spoprijeti z življenjem. Beata se je kot najstarejša hčerka počutila krivo, saj je bila prav ona razlog za njuno poroko. Bila je prepričana, da bi bilo mami prihranjeno trpljenje, če bi se lahko poročila s kom drugim.

"Oče mi nikoli ni rekel, da sem lepa, da sem ljubljena. Vem, da me je imel rad na svoj način, vendar mi tega nikoli ni pokazal. Tudi mama si nikoli ni vzela časa, da bi me objela ali se z menoj pogovarjala. Resnično sva zgradili odnos šele tedaj, ko je zbolela za rakom in potrebovala nego," se spominja Beata.

V trenutku obupa po razpadu zveze je kljub vsemu čutila, da želja po tem, da bi si vzela življenje, ni prišla od Boga. Odločila se je, da se odpelje na češčenje.

V cerkev je prišla med podeljevanjem obhajila, zato se je – vsa v solzah – ustavila pri vhodu v cerkev. "Počutila sem se tako umazano in utrujeno od zavisti," se spominja.

Ko so izpostavili Najsvetejše, se je približala oltarju, pogledala proti Jezusu in ga v solzah vprašala: Zakaj se mi to dogaja? Zakaj si me rešil? Zakaj si me pripeljal sem?

Odgovoril ji je na svoj način. "Bog me je preplavil z ljubeznijo, s kakršno še nisem bila ljubljena v svojem življenju," se spominja Beata. "Kljub moji umazaniji, kljub grehu sem začutila, da me ljubi kot svojo hčer."

Trdi, da je v tistih trenutkih fizično začutila Jezusov objem, v katerem je udušila svoje solze. "Občutila sem, da sem v njegovih očeh nekaj posebnega," dodaja. 

Beata trdi, da jo je Bog že dolgo pred tistim brezupnim trenutkom v njenem življenju pripravljal na to preizkušnjo. "Na mojo pot je že veliko prej začel postavljati ljudi, ki so mi govorili o Njem. V službi sem imela kolegico, ki je pogosto omenjala, kako dober je Bog, kako ozdravlja, dela čudeže, blagoslavlja," se spominja.

Danes se počuti ljubljeno in srečno, s svojim nasmehom in vero pa poskuša okužiti tudi druge. "Sedaj sploh ni več govora, da bi izpustila to roko, ki nad mano bdi, me vodi in oskrbuje," pravi.

In dodaja: "Gospod se ne bo silil v tvoje življenje, dokler ga sam ne povabiš nazaj."

Beatino pričevanje (v poljščini):