Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
O vlogi duhovnika so sinoči na pogovornem večeru v kulturnem domu v Trebnjem razpravljali Jože Pibernik, župnik župnije Trebnje in Šentlovrenc, Vlado Bizjak, župnik v Žalcu in nekdanji spiritual v ljubljanskem in mariborskem bogoslovnem semenišču, Helena Reberc, posvečena sestra v skupnosti Emanuel in avtorica knjige o duhovniku in eksorcistu Marijanu Arharju z naslovom Pokliči me!, Klara Curk, predstavnica župljanov Trebnje, in Robert Štaba, pričevalec in ustanovitelj Zavoda Varna pot.
Ni vsak duhovnik tudi župnik
Srečanje je povezoval Gregor Čušin, ki med srečevanji z mladimi fanti v semenišču, bodočimi duhovniki, opaža, da želijo biti duhovniki, hkrati pa ne bi bili župniki.
Bizjak ob tem dejal, da mlada generacija nerada sprejema odgovornost. "Biti župnik je odgovornost, pomeni biti voditelj, biti pastir. Pri mlajših sem zaznal veliko pasivnosti, apatičnosti, izogibanja odgovornosti." Izpostavlja, da gre pri tem morda za posledice permisivne vzgoje ali pa se vzrok skriva tudi v kulturni situaciji, v kateri se je znašla Cerkev.
"Podoba duhovnika je zelo bombardirana. Ne bi bili radi preveč izpostavljeni, radi bi bili malo zaščiteni, saj je biti na vetru precej naporno. Ena najtežjih stvari duhovništva je, da si vedno v izložbi. Ves čas moraš paziti, tako življenje pa je precej stresno."
Če je bil včasih velik motiv biti župnik, danes pri mlajših duhovnikih opaža, da se "branijo nekih odgovornosti in položajev". "Ni več tako privlačno in vznemirjujoče, nimaš več množice, ki gre za tabo."
"Težje je sodelovati z duhovnikom, če je bolj zaprt"
Mlada župljanka trebanjske župnije Klara Curk je na svoji poti spoznala precej raznolikih duhovnikov. Priznava, da ji je bilo v obdobju aktivnega udejstvovanja v mladinski pastorali z nekaterimi od njih težje sodelovati. "Ko sedaj gledam nazaj, je prav to tisto bogastvo, ki je dalo nekaj več in mladini in občestvu. Težje je na primer sodelovati z duhovnikom, če je bolj zaprt. Ob tem vidim, da v bistvu manjka naše sposobnosti prilagajanja nekomu. Konec koncev so tudi duhovniki ljudje in ne moremo pričakovati, da bodo popolni."
"Ljudje želimo imeti v župniji Supermana – človeka, ki je pripravljen, ima čas, nadnaravne sposobnosti … Mislim, da duhovniki so super junaki, niso pa Supermani. Mi želimo Supermana, on je pa Batman ali Spiderman. Ima torej neke druge nadnaravne sposobnosti, ki jih jaz pričakujem, zato sem z njim malo nezadovoljen."
Za Heleno Reberc je duhovnik Božji mož. "Tisti, ki mi v prvi vrsti prek zakramentov prinaša Boga v moje življenje. Kaže mi, da je nekaj nad njim. Potrebujemo duhovnike, ker potrebujemo to upanje in zaupanje, da je duhovni svet realnost, ki je bolj otipljiva kot realnost tukaj."
Najprej odnos z Bogom
"Zdi se mi, da je za duhovništvo bistvenega pomena duhovno življenje. Če ni osebnega odnosa z Bogom, potem to postane obrt. Vsak zna prebrati pridigo in obredje. Ob sebi seveda potrebuješ tudi takšno ali drugačno družbo, tako laiško kot med duhovniki. Potrebujemo tudi izobraževanje, nadgradnjo. Določene stvari se zelo hitro spreminjajo. Potrebovali bi ogromno nekih sposobnosti in znanj. Ne vem, ali je še kakšen poklic tako široko zastavljen kot duhovniški. Od gradbeništva, pedagogike in andragogike, teologije … vse to naj bi znal in vedel."
Duhovnik potrebuje laike
Curkova izpostavlja nezanemarljivo vlogo vernikov. "Duhovnik potrebuje laike. Mi bi morali biti malo bolj goreči, aktivni in videti svojo vlogo v cerkvi, ne pa biti nekdo, ki pride k maši kot na predstavo in ocenjuje, ali je pridiga dobra, dovolj kratka, ali je prehitro bral prošnje … Duhovniki pa morajo jasno povedati, kaj potrebujejo."
Čušin opaža, da župnije na neki način delujejo kot neke firme, krožki oz. dopolnilna dejavnost, ne pa kot družina, kot bi pričakovali.
Duhovniški zgled Marijana Arharja
Drugi del pogovornega večera je bil posvečen duhovniku in eksorcistu Marijanu Arharju, o katerem je Helena Reberc napisala knjigo Pokliči me! in je izšla pri založbi Emanuel. "Imel je neverjetno moč molitve, priprošnje za druge," pravi avtorica.
Med drugim je Arhar neizbrisno vplival na Roberta Štabo, pričevalca in ustanovitelja Zavoda Varna pot. Kot je povedal v pričevanju, ni bil versko vzgojen. Ko je nekoč hudo zbolel, ga je verna prijateljica odpeljala na Kurešček. Tam se je prvič srečal z župnikom Arharjem, ki je začutil njegovo stisko in mu naročil, naj ga naslednji dan obišče. Štaba se je res srečal z njim in čez tri dni popolnoma ozdravel. Med njima se je spletlo močno prijateljstvo, ki je trajalo 16 let.
"Ko spoznaš takega duhovnika, reševalca duš tistih najbolj izgubljenih, moraš v možganih, srcu in duši priznati, da je nekdo nad nami. Številni oddaljeni so po njegovi zaslugi našli Boga."
Vlado Bizjak je aktualiziral Arharjevo duhovniško vlogo: "Želim, da bi razumeli, da smo duhovniki ljudje z napakami. Želim si tudi več tega, kar je imel Arhar: da bi v vsej tej človeški preprostosti, majhnosti, ranjenosti, navadnosti zmogli biti duhovni. Sam sem vedno potrjen in počaščen takrat, kadar vidim, da sem nekomu duhovno pomagal."
Reberčeva pa duhovnikom sporoča: "Tisto, kar želim duhovnikom, je, da bi bili pogumni. Ampak da bi bili pogumni iz enega samega razloga, in sicer zaradi Božje ljubezni – zaradi ljubezni, ki jo ima Bog za vas, in zaradi ljubezni, ki jo morate imeti vi do ljudi. Mislim, da ljubezen daje pogum."