Zaradi raka so mu amputirali nogo. “Prevladalo je zadovoljstvo, da lahko spet hodim”

Jan Fonda je 17-letnik iz Celja, ki trenutno obiskuje srednjo medijsko šolo. Zanima ga video produkcija, osem let se je učil igranja na klarinet in bil predan športu – treniral je atletiko, karate in redno obiskoval fitnes.

Leta 2021 je v njegovo življenje kruto posegla bolezen. "Že na začetku šolskega leta sem po pouku ogromno spal in nisem imel več energije, da bi se ukvarjal s športom. Nato sem ob nekem udarcu v nogo zatipal bulo. Na pregledu so dejali, da gre očitno za nek hematom, preventivno so me poslali še na rentgen, kjer je bila vidna gmota," se spominja. "Bilo je nekaj panike, saj takrat še nihče ni znal natančno pojasniti, za kaj gre."

Po številnih dodatnih preiskavah in odvzemih so zdravniki njegove izvide poslali v Boston, kjer so mu postavili končno diagnozo: površinski osteosarkom visokega gradusa oz. kostni rak. Od prvih simptomov do diagnoze je preteklo pet mesecev.

Že prej je glede na svoje simptome informacije iskal na spletu, kjer je bil med možnimi diagnozami omenjen tudi rak, zato je bil na končno ugotovitev zdravnikov že nekoliko pripravljen. "Kot bi mi telo že prej sporočalo, da nekaj ni v redu, da gre za raka. V obdobju petih mesecev sem se po malem že sprijaznil, da gre za resno stvar, hotel sem končati z vsemi pregledi in izvedeti diagnozo. Potem je bil kljub temu šok, ne veš, kaj narediti, ves se treseš, zgrabi te panika. Diagnozo moraš sprejeti, druge ni."

Tudi Janova družina se je morala po začetnem šoku precej hitro pobrati, da mu je lahko v nadaljevanju stala ob strani. "Brez družine bi bilo vse še težje. Starša sta bila po cele dneve ob meni, sploh mama."

Ob prejemu prve kemoterapije je bil optimističen. "Nato padeš na realna tla in vidiš, kako obupne so v resnici kemoterapije. Spomnim se, da sem med prvo kemoterapijo razmišljal, kako bom v dveh mesecih končal zdravljenje. Tolažil sem se, da to ni nič kaj takega, da mi bodo izpadli lasje, ampak bodo tudi zrasli nazaj. Toda v nadaljevanju mi je bilo veliko slabo, konstantno sem bruhal, bil utrujen, brez energije in apetita, veliko sem spal. Spoznal sem tudi, da bo zdravljenje trajalo dobrih devet mesecev." Zdravljenje je končal decembra lani in bil nato do polovice januarja letošnjega leta na rehabilitaciji v Soči. 

Kot pravi, se je v tistih trenutkih zavedal pomena življenja in zdravja. "Ne spoštuješ toliko življenja in zdravja, dokler se ti nekaj takega zgodi. Nato začneš drugače razmišljati. Kot pravijo tudi drugi z Inštituta (Zlata pentljica, op. a.), odrasteš čez noč. Vidiš, kako je večina tvojih vrstnikov še nezrela in razmišlja otročje."

Spremenili so se njegovi odnosi s prijatelji. "Veliko mi jih je stalo ob strani, večkrat so me poklicali. Dosti jih je tudi odpadlo. Vidi se, komu je mar in komu ne, kdo je pravi prijatelj." Priznava, da mu obiski v bolnišnici zaradi utrujenosti niso najbolj ustrezali. Šolske obveznosti je opravljal na daljavo, v nekaj mesecih pa bo spet lahko obiskoval pouk v živo. 

Na neki točki zdravljenja so zdravniki Janu predstavili dve možnosti: ali ohrani prizadeto nogo, z zavedanjem, da se rak lahko ponovi, poleg tega pa bi mu morali fiksirati gleženj, ali pa mu nogo amputirajo. Kljub prvotnim prizadevanjem, da bi nogo obdržal, so se nazadnje po tehtnem premisleku odločili za amputacijo. "Zakaj bi tvegal, imel nefunkcionalen gleženj in bi celo življenje šepal, če se lahko odločim za nekaj, kar po videzu (za druge) morda ni prijetno, ampak vem, da bo meni veliko lažje. V tem oziru te videz ne sme motiti, s tem se moraš sprijazniti."

Pred operacijo so mu na oddelku predlagali, da stopi v stik s Tomijem Jakšo, ki je šel skozi podobno preizkušnjo in smo ga na Aleteii že predstavili, da bi mu povedal kaj o svojem zdravljenju in amputaciji. "Poklical sem ga in sva se malo pogovarjala. Nekega dne je sam od sebe prišel k meni domov na obisk, čeprav živi daleč stran. Vse mi je razložil, pokazal mi je različne proteze. Vedel sem, da je tehnologija že toliko napredovala, da posamezniki s protezo lahko počnejo veliko stvari. Nisem pa si mislil, da lahko dejansko počneš skoraj vse, da si praktično brez omejitev. Tomi mi je dal nek drug pogled na to."

Takrat je bil Jan tudi povabljen, da se pridruži Inštitutu Zlata pentljica, ki združuje mlade, ki so preboleli raka. Z veseljem se je odzval.

Po posegu je zaradi okužbe s krvno bakterijo prestal še dve operaciji, sledilo je nadaljevanje kemoterapije in rehabilitacija, ko se je učil hoditi s protezo. "Če cele dneve ležiš, sploh po operaciji in pozneje, ko sem bil nekaj časa na vozičku, se hitro utrudiš, ko dejansko spet stopiš na noge. Ko sem prvič hodil s protezo, sem mislil, da me bo dosti bolj bolelo, saj koža na tistem delu ni bila toliko utrjena. Toda hitro sem se navadil. Bolečina je bila res minimalna, prevladalo je zadovoljstvo, da lahko spet hodim." Celotno zdravljenje z rehabilitacijo je trajalo deset mesecev.

"Rak je smrtonosna bolezen, seveda pomisliš tudi na najhujše. Ni pa to neka stvar, s katero bi se dejansko obremenjeval čez dan. Veš sicer, da obstaja možnost, ampak saj ne moreš nič narediti glede tega," pravi Jan. Veseli se, da je po letu in pol, ko je večino časa posvetil zdravljenju in okrevanju, spet lahko oddelal vadbo v fitnesu.

Navadil se je tudi na dejstvo, da zaradi proteze pogosteje pritegne kakšen pogled mimoidočega. "Kdaj sem deležen kakšnega čudnega pogleda, ampak se samo nasmehnem in grem naprej." Pravi, da zaradi raka drugače gleda na svet in se ne obremenjuje toliko z malenkostmi. "Na začetku je bilo najbolj obupno, ker so mi izpadali lasje. Toda ko dejansko vidiš, kako je zdravje pomembnejše proti nekemu videzu, ti je za lase vseeno, samo da si zdrav in se zdravljenje uspešno zaključi."

Jan ne razmišlja o možnosti, da bi se bolezen lahko ponovila. "Če pa bi slučajno prišlo do tega, ni druge, kot da grem še enkrat čez vse." S prijatelji z Inštituta bodo še naprej ozaveščali o raku pri otrocih in mladostnikih. "Tu smo, da ozaveščamo in pomagamo vsem, ki so oboleli za rakom. Tudi če je zelo malo upanja, se je treba boriti," opogumlja 17-letnik, ki želi najprej končati šolanje, nato pa bo prepustil, v katero smer ga bo vodila pot. Z mislijo na vse, kar je že prestal, pa sklene: "Nikoli ne veš, kaj drug človek prestaja, čez kaj gre. Ne želeti slabo drugim ljudem."