“Sem milenijec in Cerkev me ne razume”

Pišem v prvi osebi ednine: sem eden tistih katoličanov, ki so stari med 25 in 40 let. Nisem najstnik, pa tudi ne starostnik. Jaz in moji prijatelji smo že zaposleni, imamo družino in nekateri tudi otroke, nekateri od nas pa se še vedno zabavajo z videoigricami, nosijo barvite majice s svojimi junaki in obiskujejo koncerte.

Smo mladi, a ne zelo mladi. Za nas milenijce v Cerkvi, v svetu pastorale ni veliko možnosti, kjer bi živeli svojo vero, okolij, kjer bi lahko rasli, se napolnjevali in našli zatočišče.

Večini od nas (malo nas je, ki smo pri tej starosti ostali povezani s Cerkvijo) je dovolj, da vstopimo v pastoralno okolje, pa smo že nagovorjeni k služenju, koordinaciji, še posebej če znamo javno nastopati ali imamo kakšen umetniški talent.

Na eni strani imamo tiste, ki so mlajši od 25 let in imajo na področju pastorale urejen položaj.

Družijo se v mladinskih skupinah, ki organizirajo tabore, so deležni vzgoje in katehez in jih animirajo glasba, petje in prazniki, obiskujejo romanja, družabne večere, svetovna srečanja mladih. Zanje je poskrbljeno.

Tudi za starejše (nad 45 let) je na pastoralnem področju poskrbljeno. Njihovi otroci so že odrasli, imajo manj delovnega stresa in imajo več časa ter volje, da se posvetijo pastoralnim dejavnostim: vodijo skupine, organizirajo srečanja in koordinirajo dejavnosti.  

Kaj pa se v Cerkvi dogaja z vmesno generacijo, z milenijci? To smo tisti, ki smo bili mladi na začetku tega tisočletja.

Nismo več del mladinske pastorale, saj smo že prestari, skrbimo za svoje otroke, mladinske tematike nas ne zanimajo več in ostali smo brez pastorale.

Življenje, ki ga danes živijo mladi odrasli (milenijci), je povsem drugačno od življenja naših staršev pri tej starosti. Oni so si lahko kupili stanovanje ali parcelo, si ustvarili posel in imeli več otrok.

Danes poskušamo na prijazen način pokazati realnost, ki ni tako prijazna, kot na primer, da moramo živeti v najemu in si stanovanje deliti s prijatelji, saj so stanovanja tako draga, in svojim sostanovalcem prikupno pravimo "roomies", ali pa ker ne moremo odpreti lastne dejavnosti, najemamo majhne delovne prostore, ki si jih delimo z drugimi.

Ali razmišljamo o pastoralni ponudbi za ljudi, ki živijo v takšni realnosti?

Ali se zavedamo, da mnogi visoko izobraženi mladi odrasli še vedno živijo s starši, saj se ne morejo osamosvojiti?

Ali pomislimo na to, da mladi pari niso odprti za ustvarjanje večje družine, saj je življenje tako drago?

Ali morda Cerkev milenijcem ponuja zastarelo pastoralo, ki ni v skladu z današnjimi časi? Ni pa vse slabo in brezupno. Poglejmo, kaj je svetlega.

Prvi predlog je, naj jih Cerkev sprejme odprto, brez pričakovanja karšnihkoli uslug v zameno. Vsi imamo potrebo, da nas nekdo usmerja, za nas skrbi in nas vodi "na zelene pašnike".

Ko naslednjič mlad odrasel vstopi v naše prostore, ne pričnimo takoj razmišljati, katero nalogo ali služenje bi mu dodelili. Za to bo še čas. Najprej je treba človeka sprejeti.

To je odprto, svobodno sprejemanje, ki posamezniku omogoča sodelovanje v okviru lastnih zmožnosti in omejitev (delovnih, domačih, študijskih in ekonomskih).

Drugi predlog je sinodalnost. Odpreti se za dialog, omogočiti milenijcem, da izrazijo svoje skrbi, interese in potrebe. Da smo odprti za novo, kreativno, za rešitve, ki nam še nikoli niso prišle na misel.

Na srečo so v Cerkvi mnogi pastoralni delavci, ki so znali sprejeti to novo realnost in prevetrili svoje metode, karizme, oblike in predvsem okolja, da bi mladi odrasli lahko živeli svojo vero.

Primer je tečaj Alpha, brezplačen program, ki je razširjen po celem svetu, v katerega se lahko vključi kdorkoli in katerega ponudba je zamišljena prav za to generacijo, ali pa aplikacija Hakuna, v kateri se mladi odrasli lahko srečujejo, klepetajo in molijo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in  priredila Marina Vidmar.