V tem samostanu je zaslužni papež Benedikt XVI. preživljal svoje zadnje dni

Papež Frančišek je na sredini avdienci posebej prosil, naj molimo za njegovega predhodnika, papeža Benedikta XVI., ki je hudo bolan. Na zadnji dan leta se je poslovil od zemeljskega sveta in odšel k Očetu.

Kljub poslabšanju v preteklih dneh papež Benedikt XVI. ni bil premeščen v katero od katoliških bolnišnic v Rimu, ampak je bil vse potrebne zdravstvene oskrbe deležen v samostanu Matere Cerkve, ki je bila njegova rezidenca od leta 2013.

V tej malo znani vatikanski stavbi je zaslužni papež živel skoraj 10 let, pravzaprav dlje kot v apostolski palači v času svojega papeževanja.   

Samostan se nahaja skoraj na vrhu vatikanskega griča, v osrčju vrtov te male države. Obdan je z visoko živo mejo in varovan z žandarji, dostop do njega pa imajo le povabljeni. Nahaja se nekaj metrov pod stolpom Radia Vatikan in tik nad stavbo, kjer ima sedež Papeška akademija znanosti.

Južno od te skoraj 300 kvadratnih metrov velike zgradbe vrtnarji obdelujejo vatikanske zelenjavne vrtove, severno pa je znameniti skalnati vodnjak iz 17. stoletja. Samostan je le 350 metrov oddaljen od Doma svete Marte, kjer živi papež Frančišek.

Samostan Matere Cerkve je bil zgrajen v letih 1992 in 1994 na zahtevo Janeza Pavla II. na mestu nekdanjega urada vatikanske žandarmerije, da bi tja namestili manjše skupnosti redovnic. Poljski papež je namreč želel, da bi lahko v osrčju Vatikana molile za Petrovega naslednika in njegovo poslanstvo. V letih od 1994 do 1999 so ga zasedale sestre klarise; od 1999 do 2004 karmeličanke; od 2004 do 2009 benediktinke in od 2009 do konca leta 2012 sestre vizitatinke.

Konec leta 2012 so bile sestre vizitatinke v veliki tajnosti povabljene, naj se vrnejo nazaj v svoj samostan, da bi lahko v samostanu začeli obnovitvena dela, poroča italijanski novinar Massimo Franco v svoji knjigi Il Monastero (Samostan, 2022). Nekaj mesecev pozneje je postalo jasno, da se je tja po svojem odstopu februarja 2013 nameraval preseliti papež Benedikt XVI.

Dela v samostanu so se nadaljevala do 2. maja 2013, ko se je sedaj zaslužni papež vselil vanj iz Castela Gandolfo, kjer je bival prej. Od takrat papež skoraj nikoli ni zapustil samostana, razen zaradi rednih sprehodov po vrtovih, nekaj redkih uradnih obiskov in potovanja v Nemčijo leta 2020, ko je obiskal svojega umirajočega brata Georga.

Poleg zaslužnega papeža v samostanu živi še njegov tajnik in prijatelj, nadškof Georg Gänswein. Za takrat še kardinala Ratzingerja je začel delati leta 1996.

Poleg njiju so v samostanu Matere Cerkve še štiri posvečene laikinje iz skupnosti Memores Domini, ki je del katoliškega laičnega gibanja 'Comunione e Liberazione' (Občestvo in Osvoboditev), ki mu je bil nemški papež vedno naklonjen. Te štiri ženske, ki ostajajo anonimne, so pomagale zaslužnemu papežu.

Papeževa osebna tajnica je bila Birgit Wansin, posvečena laikinja in članica Schoenstattskega gibanja, ki pa živi v skupnosti v Rimu.

V samostanu je včasih živel tudi brat Benedikta XVI., Georg Ratzinger, ki je umrl leta 2020.

O življenju zaslužnega papeža po njegovem odstopu ne vemo veliko, z izjemo nekaj informacij nadškofa Gänsweina in nekaj privilegiranih gostov, ki so bili povabljeni v rezidenco.

Zadnja leta je papež preživljal ob branju, molitvi ter vsakodnevnem obhajanju svete maše v mali kapeli skupaj s preostalimi stanovalci. V bogato založeni knjižnici in mirnem okolju je papež lahko nadaljeval svoje teološko delo. Kot velik ljubitelj glasbe je čas namenjal tudi poslušanju najljubših melodij, včasih pa je zaigral na klavir.

K sebi je vabil tudi številne goste, v prvih letih bivanja v samostanu je bil z obiskovalci obkrožen do šestkrat na teden. Po vsakem konzistoriju so ga s papežem Frančiškom obiskali novi kardinali, nazadnje se je to zgodilo 27. avgusta. Papeževi zadnji zabeleženi obiskovalci pa so bili v začetku decembra prejemniki Ratzingerjeve nagrade, ki nosi njegovo ime.

Zaslužni papež je imel tudi dolgoletno navado, da je pozno popoldne odhajal na sprehod. Včasih je obiskal reprodukcijo lurške votline v vatikanskih vrtovih, da bi molil rožni venec.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Kolenc.