Pred prvo spovedjo mi je duhovnik zagrozil s peklom. Kljub temu svojega otroka spodbujam k obisku spovednice

Za mnoge katoličane je zakrament sprave težak. Ljudem zunaj Cerkve se pogosto zdi smešen, primerjajo ga z mazohizmom.

Sveta spoved je edini zakrament, pri katerem ima druga oseba, v tem primeru duhovnik, ogromno vlogo. Poznam veliko primerov, ko nekdo, ki mu je bila v spovednici storjena krivica, več let ni zmogel k spovedi. Zakaj potem priporočam spoved svojemu otroku?

Ker zelo zaupam duhovniku, ki mojega sina pripravlja na spoved. Otroke spodbuja, naj se ne bojijo spovednice. Razlaga jim potek in pomen zakramenta.

Med katehezo za starše je duhovnik dejal, da se moramo, če pošiljamo otroka k spovedi, tudi sami redno spovedovati.

Pri tem se moramo z otroki pogovarjati o grehu in jasno povedati, kaj je zlo, obenem pa tudi govoriti o ljubezni in usmiljenju, saj sta ravno ta dva, in ne greh, najpomembnejša pri spovedi.

Danes mi je to več kot očitno, a ni bilo vedno tako. Ko sem se pred skoraj 30 leti prvič pripravljala na spoved, nam je župnik grozil s peklom. Ne spomnim se nobene besede o usmiljenju.

Odrasli, ki se ne znajo dobro spovedovati, otrokom ne morejo pokazati globine tega zakramenta. Kaj jim lahko pokažejo? Spovedni obrazec? Ravno tega se bodo otroci naučili brez naše pomoči.

Kaj torej storiti, da tudi sami, kot starši, najdemo pomen tega zakramenta? Na to obstaja veliko različnih odgovorov, a verjetno bi vse lahko strnili v eno besedo: praksa. Brez osebnih izkušenj smo le teoretiki. Da ta izkušnja postane življenjska, moramo včasih premagati dolgo in razgibano pot.

Meni je na tej poti v veliko oporo stalni spovednik. Ne trdim, da spoved pri naključnem duhovniku ni pomembna. Verjamem pa, da lahko reden obisk svete spovedi pri istem spovedniku prinese neprimerno večje sadove v vsakdanjem življenju. Kar je za mnoge nepredstavljivo – spovedovanje grehov duhovniku, ki ga poznam – je zame prostor ogromne rasti.

Redni spovednik nas uči dobrega izpraševanja vesti. Povedal nam bo tudi, kako pogosto se moramo spovedovati. Tak duhovnik nam bo tudi pomagal ločiti greh od čustev in občutkov, ki sami po sebi niso greh. Nagovarjal, svetoval in usmerjal nas bo, pri tem pa na naše življenje gledal nekoliko širše kot pa spovednik, s katerim se v življenju srečamo zgolj enkrat.

Duhovnik, ki pozna svojega spokornika, lažje pogleda onkraj tistega trenutka v spovednici in nas pogleda z ljubeznijo: natanko tako, kot na nas gleda Jezus.

Po spovedi pa je čas za … slavje! Sam Jezus  v priliki o izgubljenem sinu pravi, da je po vrnitvi k Očetu čas za novo obleko, zabavo s prijatelji, sandale na nogah in prstan.

To poskušam predati tudi svojim otrokom. Spoved jim želim prikazati na način, ki ga kot otrok nisem imela priložnosti videti. Ob tem se učim tudi sama. Ko namreč proslavljam spoved, proslavljam tudi zmago ljubezni.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.