4 načini, kako živeti upanje v nadaljevanju adventa

Advent je čas rasti v ponižnosti. Včasih smo nagnjeni k ponosu in nečimrnosti. Verjamemo, da imamo najboljše ideje, da delamo stvari na najboljši način.

Spomniti se moramo, da advent in božič postavljata v središče pastirje. Jezus se ni razodel farizejem, saducejem, mogotcem. Prišel je k pastirjem, skromnim ljudem brez velikega znanja.

Imejmo preprosto vero pastirjev, ki so verjeli, da se je tisto noč spremenilo nekaj, česar niso mogli razumeti. Kar so videli, je bilo dete v plenicah, in temu verjeli. Tolikšna vera nas preseneča.

Tako kot trije modri z vzhoda, ki so, kot se zdi, sledili neutemeljeni obljubi, se moramo naučiti v svojem življenju razlikovati med pričakovanjem in upanjem.

Pričakovanje je potreba, da nekaj konkretnega spremenimo, izboljšamo v svojem življenju. To pričakujemo od tistih okoli nas, od tistih, ki pravijo, da nas imajo radi, od tistih, ki delijo naše sanje. Od njih pričakujemo, da bodo delovali na določen način. Zaupamo v njihovo zvestobo in verjamemo v moč njihovih del.

Naša pričakovanja nas osrečujejo, dokler jih imamo, in frustrirajo, ko se izjalovijo, zato padamo v obup. Bila so tako resnična, tako konkretna. Zdelo se je, da bi se lahko zgodilo toliko dobrega …

Upanje je drugačno. Z upanjem verjamemo v obljubo, ki ne bo omejena na nekaj sprememb. Je nekaj večjega, bolj nedoumljivega našemu pogledu.

Upamo, ko verjamemo v Boga, čeprav na videz ne naredi ničesar. Ko verjamemo v skupno prihodnost, v naše načrte, čeprav se zdi, da se nič ne spremeni. Ko verjamemo v tiste čudeže, ki se skoraj nikoli ne zgodijo. V tiste spremembe, ki se nam zdijo nemogoče.

Upamo, da bo prišlo nekaj, kar bo za vedno spremenilo naša življenja. To je upanje, ki vznikne kot majhno seme v naši duši. To upanje nam nikoli ne jemlje duha, nasprotno, povečuje ga na vsakem koraku. Pričakovati tisto, česar nimamo, česar ne vidimo. Skriti raj po smrti. Sončna svetloba sredi noči. Zdravje v bolečini bolezni.

Tega upanja nam nihče ne more vzeti. Je dar, ne pravica. Od življenja ne moremo zahtevati upanja. Ampak to je tisto, kar nas ohranja pri življenju, ko je vse noč in puščava. To nam omogoča, da vsako jutro vstanemo.

Božič je upanje. In advent čaka, da se nekaj že zgodi, nekaj, kar vse spremeni. Ne bojmo se noči, naj nas samota ne straši. Obljuba živi v nas.

Tako o upanju pravi Izaija (2,2-4): "Zgodilo se bo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo trdno stala kot najvišja med gorami, vzdigovala se bo nad griči. In vsi narodi bodo hiteli k njej, številna ljudstva bodo prišla in rekla: 'Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah. Kajti s Siona bo prišla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema.' Razsojal bo med narodi, dokazoval številnim ljudstvom. Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja."

Sredi vojne kličimo mir. Sredi smrti življenje. Ko nas svet zasužnji, svobodo. Sredi laži, ki nas omamljajo, šepetajmo resnico. V samoti iščimo brezpogojno Ljubezen.

Sredi izdaje živimo odpuščanje. Ko ljudje pozabijo, bodimo spomin. Sredi razdora iščimo enotnost. In ko je sovraštvo, bodimo ljubezen.

Sredi toliko stvari, ki nam ne pustijo rasti, bodimo navzočnost Boga, ki nas ljubi nadvse in prav v vseh naših slabostih.

Takšno je upanje, po katerem hrepenimo. Dar z neba, zaradi katerega rastemo v višave. Ne bojmo se noči, saj živimo v pričakovanju novega dne, ki bo spremenil vse.

Odložimo svoja drobna pričakovanja in si nadenimo globoko in zvesto upanje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.