Sodobna bolezen, ki neopazno uničuje marsikoga od nas

Dolge ure dela, treningov, učenja, veliko kave, ki nam omogoča ohranjanje koncentracije, energije in učinkovitosti, in tisto upanje, da bo nekega dne le nastopil trenutek za oddih …

Težava je v tem, da oddih skoraj nikoli ne pride. In tudi če se to zgodi, traja le kratek čas. Ne traja dolgo, da se zavoljo uspeha spopademo z novim izzivom, k čemur nas spodbujajo tudi drugi. Nenehna želja po uspehu je sodobna bolezen, ki neopazno uniči marsikoga, saj jo pogosto preglasi bučen aplavz.

Pravijo, da je ena večjih napak, ki jih naredijo starši pri vzgoji otroka, nagrajevanje za uspeh in ne za trud. Otrok se takrat nauči, da je najpomembnejši učinek, ne pot, po kateri je do prišel do rezultata.

Ni presenetljivo, da potem otrok raje izbira lažjo zmago kot pa težji boj, ki se ne bo nujno končal z zmagoslavjem. Četudi preudarnejšim staršem uspe, da se ne ujamejo v to past, bo otrok prej ali slej na to trčil v šoli, kjer ocene ne odražajo dolgih ur, ki jih je porabil za učenje. K temu pripomore še okolica, ki otroka pogosteje pohvali za dobro oceno kot pa za dvojko, četudi je bila ta dobljena na težji način.

Tako se zelo zgodaj naučimo, da se naš uspeh v družbi meri po številu naših dosežkov, kar je zelo nevarno. Kaj, če jih zmanjka? Bomo izgubili vero vase in v smisel življenja? Bomo zapadli v depresijo ali druge resne zdravstvene težave?

Ko človek v nečem uspe, se v njem sproži evforija. Ta mehanizem deluje na principu zasvojenosti. Sčasoma potreba po uspehu postane vse močnejša in se začne pojavljati vse pogosteje. Majhne vsakodnevne zmage niso več dovolj, zato si lahko začnemo postavljati vedno težje in bolj nerealne izzive. Vse le za to, da se v nas sprosti vsaj nekaj adrenalina in se čutimo izpolnjene.

V nekem trenutku pridemo do točke, kjer začne zmanjkovati izzivov. Zavemo se, da nas k tem dejanjem niso gnali novi cilji in načrti, ampak le uspeh. Posledično boleče ugotovimo, da smo življenje porabili za doseganje … niča. Tudi to lahko prispeva k izgubi smisla življenja z vsemi njegovimi posledicami.

Zasvojenost z uspehom je nevarna, ker je ni tako lahko opaziti. Osnova te oblike zasvojenosti je (praviloma) dobra in potrebna. Osebni razvoj, biti vedno boljši človek in iskanje poti do zmage so naravne potrebe, ki jih ne smemo zatirati, nasprotno: rast jim moramo omogočiti.

Težava nastane, ko uspeh postane orodje za krpanje samopodobe ali pa cilj za doseganje stanja evforije. Težava ni v samem uspehu, temveč v njegovem namenu.

Zasvojenost z uspehom lahko hitro prepoznamo na podlagi neuspeha. Če možnost neuspeha ali napake pri delu v nas povzroča paniko in stres, ustvarja veliko napetosti in jemlje veselje do življenja, je to znak, da imamo težave. Uspehi in neuspehi ne smejo določati naše vrednosti in občutka veselja do življenja. Spoznanje, da ste odvisni od uspehov, je prvi korak v krotitvi nevarne odvisnosti.

Zdravljenje zasvojenosti z uspehom ni enostavno, vendar je mogoče njegove negativne učinke zmanjšati. Za to obstajata dve metodi. Prva je, da si dovolimo neuspeh, delati napake in biti nepopolni. Naučiti se sprejeti neuspeh je izjemno pomembna stvar, ki nam pomaga ohraniti ravnotežje in ne izgubiti smisla življenja, tudi ko nam spodrsne in nam ne gre vse tako, kot bi si želeli.

Druga metoda je prepoznavanje težav, ki so vzrok te odvisnosti. Je težava morda v naši samopodobi ali pa kakšnem drugem duševnem stanju? Odgovori na ta vprašanja nam lahko pomagajo zmanjšati intenzivnost zasvojenosti.

Sodobni svet, ki temelji na tehnologiji in globalizaciji, nam te naloge ne olajša. Nasprotno: promovira vizijo človeka, katerega življenje je niz uspehov. Če teh nima, je pač "zguba".

Na tem mestu se velja spomniti na Jezusovo vprašanje: "Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje?" (Mt 16,26) Kakšen smisel ima pridobiti svet, če pri tem izgubimo sebe?

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.