Najstnik brez telefona – utopija ali realna možnost?

Najstnik s telefonom v rokah na avtobusni postaji. Med klepetom s prijatelji. Pri večerji. Na šolskem hodniku. Povsem vsakdanje slike v današnjem času, boste rekli. Pa res mora biti tako?

Najbrž se vsi strinjamo, da pretirana uporaba telefona našemu otroku škodi. A kaj, ko imajo telefone vsi njegovi vrstniki … Vendar pa: če bi kadili vsi drugi otroci, bi to kar tako lahkotno dopustili tudi svojemu? Ali je najstnik brez telefona utopija, ki se nikakor ne more uresničiti? Sploh ne. Kako lahko torej starši pripomoremo k uresničitvi te "utopije"?

Če bomo svojemu odraščajočemu otroku dopovedovali, naj vendar že odloži telefon, medtem ko bomo pregledovali elektronsko pošto na svojem, ne bomo veliko dosegli. Če je le mogoče, naprave uporabljajmo v odsotnosti otrok in samo, kolikor jih potrebujemo v službene namene. Ne nazadnje tudi za nas pretirana uporaba telefonov ni blagodejna, novice pa lahko spremljamo tudi po radiu.

O tem, da naj tabličnega računalnika ne bi potiskali že otrokom v vozičku, najbrž ni treba izgubljati besed. Takoj ko otrok z nekoliko očitajočim glasom prvič omeni, da imajo njegovi sošolci že mobilne telefone, on pa še ne (največkrat se to zgodi v prvi ali drugi triadi osnovne šole), si vzemimo čas za pogovor z njim. Preden se otrok prelevi v uporniškega najstnika, je precej dovzeten za mnenja svojih staršev in drugih odraslih. In če starši menimo, da naš najstnik absolutno preveč časa preživi prilepljen na zaslone, se ga to ne bo pretirano dotaknilo. S predajanjem svojega mnenja moramo začeti veliko prej.

Pridiganje o tem, zakaj pretirana raba mobilnih telefonov škodi, najbrž ne bo zalegla. Vprašajmo otroka, zakaj bi telefon potreboval tako zgodaj in ali se mu to zdi smiselno. Predstavimo mu pasti spleta in ga napeljimo k razmisleku o tem, kako so spletne igre narejene nalašč tako, da jih ne moreš nehati igrati. Otroku misel, da nekdo manipulira z njegovim življenjem, zagotovo ne bo všeč.

Moramo si priznati: brskanje po spletu, klepetanje z virtualnimi prijatelji in objavljanje slik na družabnih omrežjih je nadvse privlačno tudi odraslim. Koliko težje mobilni telefon odložijo šele otroci, ki imajo toliko večje težave s samodisciplino kot odrasli! Prav zaradi tega poskušajmo čas prvega otrokovega telefona odložiti vsaj do konca osnovne šole, vendar ne zgolj s prepovedovanjem. Otrokovo željo po mobilnem telefonu skušajmo pogasiti z argumenti in pojasnili.

Krožki in obšolske dejavnosti včasih niso dovolj, da bi se otrok odtrgal od zaslona mobilnega telefona. Spodbujajmo ga k opravilom, ki bodo tudi njemu prinesla korist: pobere naj orehe, ki jih bo lahko nato prodal na Bolhi, očetu naj pomaga pri delu v delavnici … Bolj ko bodo dela odgovorna (seveda primerno otrokovim zmožnostim), raje se jih bo lotil in časa za buljenje v ekrane ne bo več.

Ta nasvet je najverjetneje najtežje izvedljiv. Otrok brez mobilnih telefonov namreč skorajda ni več moč najti. Kljub temu obstajajo (v naši družini jih je že nekaj, na primer), zato ne izgubimo upanja. Nekaj več je otrok, ki imajo mobilne telefone že v osnovni šoli, vendar jih ne uporabljajo pretirano, zato bo tudi takšna družba več kot primerna za našega otroka.

Če smo opravili vse prej naštete korake, omejevanje ali prepovedovanje uporabe mobilnih telefonov ne bo potrebno. Otroku se bo pretirana raba elektronskih naprav uprla sama od sebe (govorim iz lastne izkušnje!).

Seveda bodo splet potrebovali za šolske obveznosti (še posebej v srednji šoli), kdaj pa kdaj pa jih bo gotovo zaneslo tudi na druga področja. S tem ni nič narobe, če se z njimi dogovorimo, koliko časa lahko porabijo za brskanje po spletu. Dajmo jim vedeti, da jim zaupamo, če pa naše zaupanje vendarle izigrajo, naj bodo sankcije prej dogovorjene in dosledno uresničene.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.