Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Leta 1922 so morali biti prebivalci Lisieuxa presenečeni nad prizorom: sprevod mladih deklet – njihov videz je nazorno sporočal, da opravljajo najstarejšo obrt na svetu – se je pobožno priključil koloni, ki se je vila do groba mlade karmeličanke, umrle 25 let pred tem.
Decembra 1915 se je v pariški četrti Belleville rodila Edith Gassion, vsemu svetu pozneje znana kot Edith Piaf. Ob rojstvu sta jo starša, cirkuška akrobata, zapustila.
Zanjo je skrbela stara mati, lastnica javne hiše v mestu Bernay v Normandiji. Zdi se, da se je usoda grdo znesla nad sedemletno Edith. Doletela jo je resna bolezen: zaradi hudega vnetja roženice je počasi izgubljala vid, na koncu je hodila le še tipaje.
Slikovit sprevod
Prostitutkam v javni hiši je bilo hudo zaradi slepote male deklice. Morda pa je še upanje! Nedaleč je bil karmelski samostan, v Lisieuxu, kjer je nekdaj živela mlada redovnica in so se na njeno priprošnjo že dogajali čudeži.
Stara mama se je odločila: s svojimi dekleti se bo odpravila na romanje v Lisieux, da bi od Boga izprosile ozdravljenje male deklice, če je to v Božji volji. Predstavljajte si sprevod, v katerem deklico pospremijo h križu nad grobom karmeličanke.
V tistem času Terezija iz Lisieuxa še ni bila razglašena za svetnico. Ko so dekleta prispela h grobu, so poskušala izzvati čudež: z zemljo so deklici pomazale čelo ter ure in ure molile. Ko bi vsaj mlada Terezija Deteta Jezusa pomagala mali Edith!
Čez štiri dni je med zdravniki zavladala osuplost. Deklici, obsojeni na slepoto, se je povrnil vid. Za Edith Gassion, pozneje Piaf, je bil to začetek trdne vezi s svetnico iz Lisieuxa.
Vse življenje je gojila posebno pobožnost do nje, pred vsakim koncertom je zmolila: "Terezija, zate pojem!" Na vsako obletnico Terezijine smrti je prišla Edith Piaf diskretno v karmel molit, da bi se zahvalila za povrnjeni vid.
Edithino življenje je bilo polno vzponov in padcev, tudi stranpoti. Kljub smrti dvoletne hčerke in Marcela Cerdana, ljubezni njenega življenja, ter vsem ekscesom življenja umetnice ji nič ni odvzelo vere, ki jo je prejela po posredovanju Male Terezije.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 39.
