Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Marc je na dobro začrtanih poteh vedno raje izbiral neudobje preprostega življenja, polno raznovrstnih možnosti. Pri 57 letih se je podal po francoskih cestah, da bi ljudem predstavljal igre senčnega gledališča, ki ga je snoval 17 let. Včasih mu priskočijo na pomoč tudi žena Sophie in njunih pet otrok, starih od 12 do 17 let.
Zakonca inženirja, navdušenca nad gledališčem, sta se po rojstvu drugega otroka odločila, da se upreta pritiskom potrošniške družbe in zaživita svoje sanje: uprizoritvena umetnost. K vragu s kariernimi načrti in varčevalnimi knjižicami, nastopil je čas za umetnost, iznajdljivost, potovanja … in piskanje na tenko ob koncu meseca!
Leta 2007 je skupina potujočega družinskega gledališča ugledala luč sveta in v treh letih z avtodomom prekrižarila Francijo. Zakonca sta bila povezana, družinsko življenje s petimi otroki radostno in barvito.
Nenavadni nomadi
In Bog, kje je v vsem tem? V zaodrju. Diskretna senca med vsemi drugimi. Marc je odraščal v protestantski družini. Kot skavt in pozneje zaradi prijateljskih stikov je do 30. leta redno zahajal v katoliško cerkev. "Moje versko udejstvovanje je bilo površinsko," se spominja Marc, "a to sem zaznal šele pozneje: nisem pomislil, da bi lahko gojil kakšen odnos …"
Ko je leta 2001 srečal Sophie, je opustil vse, sploh ni prišlo v poštev, da bi se poročil v Cerkvi: "Po rojstvu tretjega otroka sva se vendarle odpravila pred matičarja, da sva uradno potrdila najino družinsko zvezo …" Prihod dvojčkov leta 2010 je naznanil konec pohajanj in brezskrbnosti. Marc je izčrpan občutil, da si mora nabrati novih moči in se nekoliko odmakniti.
Slišal je govorice o samostanu Murat, nedaleč od kraja Saint-Flour v Cantalu v Franciji, kjer biva skupnost svetega Janeza: "Nisem bil duhovni iskalec, potreboval sem le počitek in mir. Ko sem bil že tam, sem zgolj iz vljudnosti privolil v udeležbo pri liturgičnih obredih."
Blagodejna jasnost
Kaj se je dogajalo v tako kratkem odmiku?
Njegova odločnost je presenetila ženo, ki je bila vse do zdaj ravnodušna do duhovnosti. Prepustila se je. Čez tri mesece je Sophie privolila v udeležbo pri sveti maši v samostanu Murat: na površje so priplavale drobtinice izrečenih molitev v otroštvu. "Pri njej je bilo mnogo bolj čustveno kot pri meni: bridko se je zjokala in v trenutku začutila, kako globoko jo Bog ljubi."
Marc je pozneje sprevidel, da je bilo njihovo življenje že pred spreobrnjenjem v mnogoterih vrednotah krščansko, tako da ni bilo prehudih rezov, čeprav je spreobrnjenje prineslo pomembne odločitve: cerkvena poroka, krst otrok, versko udejstvovanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
