Zakaj je kuhanje predvsem dejanje usmiljenja

Peka peciva, mešanje testa, gnetenje, merjenje, pečenje … Priprava hrane je lahko zelo pomirjujoča. Zelo hitro pa se lahko spremeni v težavno opravilo. Vedno večja priljubljenost preprostih in zelo hitrih receptov, od obrokov z enim samim hodom do jedi, pripravljenih iz največ treh sestavin, nam to nazorno dokazuje.

"Seveda so ti recepti koristni, toda pristop učinkovitosti nas prikrajša za nekaj bistvenega," je pojasnil dominikanski menih Patrick-Marie Bozo, ki v svetišču Sainte-Baume na jugu Francije redno organizira srečanja z naslovom Radost hrane.

"Podobno kot molitev je tudi kuhanje predvsem dejanje usmiljenja. Obe dejavnosti sta celo precej povezani. V evangeliju se Jezus rad razodeva med jedjo: od Kane do zadnje večerje, primerov za to ne manjka. Celo po vstajenju je še vedno želel peči ribe na žaru."

Kuhanje, skupni obrok, sedenje za mizo: vse to je veliko več kot le prehranjevanje. "Tako v samem kuhanju kot tudi v uživanju jedi v družbi bližnjih je pravi duhovni pomen. Žal smo ta občutek izgubili," meni dominikanski brat. Kako bi ga torej lahko znova našli in sami sebe spodbudili, da se vrnemo za štedilnik? Morda vas navdihnejo spodnje domislice:

Kuhanje nam omogoča, da občutimo medsebojno povezanost. "Kuhanje plete prave vezi. Na nek način nas prisili, da ostanemo skupaj. Edinost v družini, med prijatelji ali skupnosti se doseže pri mizi. To je temelj," je prepričan brat Patrick-Marie.

Posledično nam pomaga tudi pri zbliževanju. S pripravo obroka za določeno osebo ji pokažemo, da je za nas pomembna. To je dejanje ljubezni in podpore, oblika pozornosti, ki opazno obogati vez medsebojnega odnosa.

Hrana v prvi vrsti zadovoljuje potrebe po preživetju, obenem pa prinaša tudi ugodje. Zato ni nič neobičajnega, da osebi, ki preživlja težko preizkušnjo, bližnji pripravijo priljubljeno jed. To je izraz pozornosti in nežnosti, ki včasih izraža ljubezen do bližnjega veliko bolje kot besede tolažbe.

"Če je ljubezen želja, da bi nekomu storili nekaj dobrega, je kuhanje prvo dejanje ljubezni. Ko kuhate za nekoga drugega, lahko le 'delate dobro'," je dejal večkrat nagrajeni kuharski mojster Olivier Roelinger.

Hrana je Božji dar. Kuhati pomeni uživati v Božjem stvarstvu. To je resničnost, ki je ne smemo izgubiti izpred oči. Priprava jedi za bližnje je trenutek premisleka in hvaležnosti. To je tudi trenutek, ki ga preživimo z Bogom. On je tisti, ki nam da moč, da kuhamo tako, kot najbolje znamo. On je tisti, ki poskrbi, da nas ni preveč strah, da bomo pokvarili svoj recept.

Če je Bog navzoč v vseh podrobnostih vsakdanjega življenja, kot verjamemo, je navzoč tudi v kuhinji pri enem najosnovnejših življenjskih početij. Sveta Terezija Avilska je nekoč dejala: "Bog je v vaših loncih, v vaših ponvah; tam vas čaka."

"Za nas dominikance, ki smo pridigarji in zato v nenehnem gibanju, je zelo pomembno, da kuhamo in se družimo ob obrokih. To nam omogoča, da ostanemo v stiku. Ko 'obtičimo' za mizo, saj je ne moremo zapustiti kadarkoli, nas to obvezuje, da smo pozorni do vsakega brata, da skrbimo drug za drugega, da smo obzirni do vseh, ki sedijo za mizo," pravi brat Patrick-Marie.

V pogovoru je razkril, da obstaja celo pravilo "ene jedi":

"Praviloma moramo z vsemi brati jesti isto jed, v vsakdanjem življenju pa imamo možnost izbire. Deliti nekaj skupnega je zelo dragoceno. To je dejanje občestva, ki nas po mojem mnenju približa nebesom, kjer nas bosta 'hranila' Bog in ljubezen drugih. Povezani drug z drugim bomo vsi sedeli za isto mizo."

Vse, kar morate storiti, je tole: v svojem urniku načrtujte čas za kuhanje. Zdaj imate vse potrebne razloge, da tudi v resnici začnete!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.