Premagala je dve hudi bolezni in danes pravi: “Vse, kar imam, prihaja od Njega”

Za sestro Ido so bile večne zaobljube, ki jih je dala pred 12 leti, ene izmed najpomembnejših trenutkov v njenem življenju.

"To je bil trenutek, ko sem se čutila izpolnjeno, bila sem srečna, da imam vse, kar sem si vedno želela, da delam z otroki, da sem doštudirala. Bil je popoln trenutek. Mislila sem, da bo vedno tako, da se ne bo nič spremenilo."

Toda že po manj kot dveh letih se je njeno življenje obrnilo na glavo, začeli so se zapleti z zdravjem in izkazalo se je, da ima multiplo sklerozo.

"Zame je bila takrat ta diagnoza kot sodba. Mislila sem si, da je moja sreča počila kot milni mehurček in da se je s tem začela nova, popolnoma neznana etapa v mojem življenju. Etapa, ki sem se je bala, ki me je plašila in navdajala z veliko negotovostjo," se spominja.

Težko ji je bilo tudi zato, ker je osebno poznala ljudi z multiplo sklerozo. Pred očmi se ji je takoj pojavil črn scenarij, kako ne bo mogla več hoditi, govoriti, da bo pristala na invalidskem vozičku, da ne bo mogla več delati z otroki in da njeno življenje ne bo imelo več smisla.

Nato pa se je v molitvi spomnila, da ji življenje v resnici ne pripada in da nima vpliva na to, kar se pojavlja v njeni resničnosti.

"Na misel mi je prišel trenutek z zaobljub, ko sem izbrala Jezusa za svojega ženina in Gospoda s prepričanjem, da je On Gospodar moje zgodbe, mojega življenja, da lahko on v mojem življenju dela, kar hoče in kakor hoče," pravi.

In dodaja: "Pomembno se mi je zdelo zahvaliti se Bogu za to, kar je in kar imam. Tudi če je bilo včasih težko sprejeti, so bili to trenutki zahvaljevanja, slavljenja Boga za vse, kar imam, za to, kar sem, in za vse, kar mi je še dano."

Zelo kmalu po prvem pojavu simptoma multiple skleroze so se pojavili še drugi. Zdravniki so jo vključili v zdravljenje z interferonom. "Perspektiva mojega življenja je bila, da bo, dokler ta zdravila nekako delujejo, vse v redu," se spominja.

Dve leti so zdravila dobro delovala. Počutila se je dobro in mislila je, da se ji spet odpirajo možnosti za neko mirno, srečno življenje.

Obdobje sreče in miru ni trajalo dolgo. Kmalu je dobila vročino, začela so ji odpovedovati jetra in ledvice. "Nisem vedela, kaj se dogaja. Črn scenarij je spet vstopil v moje življenje," se spominja.

Odkrili so ji raka: limfom podkožnega tkiva. "Iz ene bolezni sem padla v še hujšo," pravi.

"Čeprav se mi je po človeški plati zdelo, da ni upanja na izboljšanje, sem se počutila mirno. Imela sem zagotovilo, da me bo Bog vodil skozi to preizkušnjo, da sem v njegovih rokah in je pri mojem zdravljenju res vse odvisno od njega."

Prejemala je zelo močno kemoterapijo in občutek je imela, da se po tem počuti še slabše.

"Včasih so mi ljudje govorili, da sem pogumna, da imam veliko upanja in miru, da me občudujejo. Sama sem doživljala nekaj čisto drugega. Imela sem občutek praznine, nisem izkusila bližnje Božje navzočnosti in situacija je bila zame kot tema."

Zdravniki so se odločili za presaditev matičnih celic, vendar je bil poskus neuspešen. Njeno telo je slabo reagiralo tako na poseg kot na kemoterapijo.

Ko se je že vdala v usodo, so ji v bolnišnici predlagali še eno možnost: presaditev matičnih celic darovalca. Izkazalo se je, da je idealna darovalka njena sestra, s katero sicer nista imeli najboljšega odnosa.

"Spomnim se trenutka, ko sem jo poklicala, da bi jo vprašala, ali mi da življenje," se spominja sestra. "Naslednji dan me je poklicala in mi dejala: 'Zate vse,' (...) To je bil zame zelo pomemben trenutek."

Druga presaditev je bila uspešna in letos je praznovala že peto obletnico oz., kot sama pravi, svoj "peti rojstni dan novega življenja". Ta obletnica, ki je ravno na dan rojstva Janeza Krstnika, jo spominja, kakšen Božji dar je rojstvo. Po petih letih kliničnega opazovanja se bo spet lahko vrnila k svojemu velikemu veselju, delu z otroki.

"Ko mi je bolezen odvzemala različne stvari, ko nisem mogla hoditi in nisem dobro videla, sem spoznala, da vse, kar imam, prihaja od Njega," pravi.