Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Pred kratkim sem sedela v kavarni in mimogrede prisluhnila debati za sosednjo mizo. Za njo so sedeli mladi, po oceni bi rekla študentje, torej generacija Z, kot se imenuje. Iz pogovora o trenutnem dogajanju se je izluščil stavek enega izmed udeležencev: "Točno zato se niti slučajno ne mislim odločiti za to, da bi imel otroke."
Kriza na krizo
Dekle nasproti mu je med mrmrajočim odobravanjem omizja prikimalo: "Ja, tudi midva s fantom se tega niti slučajno ne misliva iti. Da bi rojevala otroke v takle svet, hvala lepa."
Koliko mladih razmišlja na tak način? Verjamem, da ne tako malo. Roko na srce – ne morem jim zameriti. Res živimo v času, ki nam niza katastrofo za katastrofo; nekatere so že materializirane, druge šele kot grožnja, a očitna kot bližajoči se nevihtni oblak. Še najbolj naivni in dobrovoljni med nami smo pred dvema letoma doživeli kar dober "reality check", ko se je z razglasitvijo pandemije na glavo postavil marsikateri od temeljev, ki smo jih imeli za nepremagljive.
Zdravstveni grožnji je takoj sledil začetek vojne in temu že sledi gospodarska kriza, ki verjetno šele začenja dobivati svoje razsežnosti. Cene (življenjskih stroškov, stanovanj oz. bivanja, nujnih zadev) že prej niso bile nizke, zdaj pa rastejo kot spirala. Prištejmo še t. i. okoljsko grožnjo in pa – kot se zdi – poskus propada temeljnih vrednot, na katerih je slonela zahodna družba, in dobimo resnično apokaliptično kombinacijo, ki bi bila odličen scenarij za najbolj črn ZF film. Daleč od zavidljivih okoliščin, ki bi bile spodbudne za mlade na pragu ustvarjanja lastne družine.
Otrok pomeni tudi odpoved prejšnjemu, lagodnemu načinu življenja
Verjetno k temu nekaj doda tudi neka specifična "lagodnost", ki jo opažam pri tej generaciji. Po eni strani jih resnično skrbi, kakšna bo videti njihova in naša prihodnost. Po drugi so se pogosto tudi nepripravljeni odpovedati lagodnemu in dokaj mirnemu načinu življenja, ki jim omogoča zadosti časa zase, za lastne interese, hobije, kariero in "samouresničenje".
Stavek: "Otrokom ne bi privoščil, da se rodijo v tako krut svet," se vendarle sliši povsem drugače, predvsem nesebično, čeprav se morda v ozadju skriva tudi trohica strahu in nepripravljenosti odpovedati se svoji komodnosti, prevzeti odgovornost še za koga drugega (otroka).
Zavedanje, da ti otrok od prvega dneva dalje življenje pač postavi na glavo, je seveda prisotno. To pa marsikomu ne diši, saj se ne vklopi dobro v slikovite Instagram kvadratke, sestavljene iz potovanj, meditacij, zdravih prigrizkov, obiskovanja koncertov ...
Upajmo, da se bodo mladi vendarle odločali za otroke!
In to kljub temu, da sedanjost morda ni idealna. Resnici na ljubo idealnega časa za začetek ustvarjanja družine ni. Tudi naši starši so se spopadali z izzivi, le da so bili takrat drugačni in da se o njih ni dalo razpravljati na socialnih omrežjih. Tudi moja generacija ima svoje izzive pri rojevanju otrok in njihovi vzgoji.
A vsak otrok je vendar znanilec upanja, prinašalec luči, največje znamenje tega, da nas Bog (še) vedno ljubi. Je kot pomladni brstič, ki pokuka ven iz zemlje in priča o tem, da Življenje vedno zmaga.
Ne samo, da potrebujemo otroke v tej družbi, celo bolj jih potrebujemo kot kdajkoli. Potrebujemo otroke in starše, ki jih ljubeče, trdno in v veri vzgajajo, zato da bomo kot družba lahko kos vsem izzivom prihodnosti. Menim celo, da je v teh časih imeti otroke za nas ena izmed najpomembnejših nalog. Nikar ne pozabimo na morda največjo Jezusovo obljubo, ki nas mora vedno znova opogumljati: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta."
