Pričevanje o ognjeni grozi: “Marija se mi je zazdela kot poveljnica gasilske delegacije”

Mirenski Grad, duhovno središče v bližini Nove Gorice, kjer delujejo lazaristi, usmiljenke in Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, bi skoraj uničili ognjeni zublji. V sredo, 20. julija, je počitniško varstvo otrok opoldne prekinil požar, s katerim so se na Krasu gasilci borili kar 17 julijskih dni.

Ogenj se je nevarno približal Mirenskemu Gradu, kjer je tudi cerkev Žalostne Matere Božje, in le malo je manjkalo, pa bi postalo vse, kar so tam gradili, le še pogorišče. Kot sta za Našo družino razkrila zakonca Urška in Simon Smerkolj, ki sta bila tisti dan skupaj s sodelavci odgovorna za počitniško varstvo in vse drugo na griču, so prepričani, da je Mirenski Grad rešil čudež.

Kaj se je dogajalo? "Bilo je že ogromno dima. Res je bilo apokaliptično vzdušje. Ko dim prekrije sonce, vidiš samo še malo kroglico rdeče barve. Imeli smo enega avtističnega fantka, ki je bil zelo prestrašen, nekateri otroci so jokali. Zadaj so se videli že plameni, saje so padale z neba, veter je pihal. Gručico smo vodili na parkirišče, da bi jih z avtomobili odpeljali v dolino. Dogovorili smo se, da se dobimo pred bližnjo gostilno, ker se nam je zdelo, da je tukaj preveč nevarno. Tudi civilna zaščita nam je dala navodila, da se zberemo v dolini. Med našo evakuacijo so policisti, ker niso vedeli, da se že umikamo, starše, ki so že prihajali po svoje otroke, usmerjali nazaj na hrib, kjer naj bi pobrali še druge otroke," se spominja Urška.

Nastala je zmešnjava. Ko so se pripeljali do glavne ceste, so spoznali, da je ogenj še bližje, kot je bilo videti z vrha: "In ravno tam, kjer smo se dogovorili, da se dobimo, je že gorelo. Preusmerili so nas na igrišče in od tam v sosednji kraj Bilje. Nismo vedeli, kako se bo to končalo. Bil je res grozen trenutek. Bilo nas je strah, kako bomo spet prišli skupaj. Ko so vsi starši prišli do svojih otrok, je meni in sodelavki Evi, ki je bila tudi odgovorna za počitniško varstvo, padel kamen od srca. Usmerili so nas v dvorano v Biljah. Zunaj so padale saje, vse je bilo v dimu."

V zadnjem hipu je veter obrnil smer in Mirenski Grad je bil rešen. Urška je dejala, da so tudi gasilci in člani civilne zaščite rekli, da je bilo to čudežno. "V veliko tolažbo mi je fotografija, ki jo je nekdo posnel od daleč. Nekateri v ognju vidijo Marijo. Ne glede na to, kaj kdo na fotografiji vidi, smo mi prepričani, da nas je res Ona varovala."

Urška je povedala: "V nekem trenutku se mi je Marija zazdela kot poveljnica trenutne gasilske delegacije. Zdelo se je, da nas je z ognjem pripeljala do lurške votline in nam tako sporočila, da smo ob njej varni ... Ko sem videla gasilce s kipom lurške Marije v ozadju, sem pomislila, da bo še vse v redu." Simon je dejal: "Marija se mi je vedno zdela kot mama, ki bdi nad vsemi. Zdaj, ko nas je obvarovala tega hudega, pa še toliko bolj."

Kmalu po evakuaciji je na Mirenski Grad prišel prostovoljni gasilec, prostovoljec Društva prostovoljcev VZD. Ko je videl, kaj se dogaja, se je ponudil, da lahko priskoči na pomoč. Preveril je stanje in umaknil delovne stroje ter avtomobile. Poskrbel je tudi za živali. Zaklenili so hiše, da se jih ne bi lotili tatovi, ki izkoristijo tudi hude situacije, in skupaj z mladim gasilcem začeli namakati hrib.

"Ko so helikopterji ponoči nehali gasiti, je hrib tlel. Ponoči je gorelo podrastje, krošnje pa ne. Mi smo bližnjo okolico namakali in odstranjevali najbližje veje ob gospodarskih poslopjih. Na pomoč je prišel še en prostovoljec, ki je vsem pripravil 'zakasnelo' večerjo. Ob pol treh smo skupaj pojedli in šli spat. Pokalo je ves čas," je razložil Simon.