Filmi, ki prikazujejo zapletene odnose med starši in otroki

Nedolgo nazaj je bil med hollywoodskimi filmi pogost trend prikazati otroke, ki so nosili težo slabega odnosa s svojimi starši. Ti so jih zapustili, so bili alkoholiki ali pa so umrli, ne da bi sklenili mir s svojimi potomci.

Videti je bilo, kot da bi si vsi ameriški filmski režiserji, rojeni v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, skušali zaceliti rane z deli, v katerih konfliktov z očetom ni bilo več mogoče razrešiti.

Zdaj v vse več hollywoodskih celovečernih filmih zaznavamo nov vzorec: očete in matere, ki skušajo razrešiti nesoglasja s svojimi otroki. Kot kaže, so tisti režiserji in scenaristi, ki so na lastni koži trpeli slabe odnose med starši in otroki, zdaj starši in vedo, da razdalja med otroki in starši ni nepremagljiva ter da je mogoče popraviti konflikte z lastnimi otroki.

V teh filmih je razvidno, kako pomembna je močna družina. Če obstaja težava znotraj nje, jo je treba rešiti.

Omenimo le tri filme, ki se ukvarjajo s to tematiko in si jih lahko ogledamo v počitniških dneh.

V filmu, ki ga je režirala Rosalind Ross, je Mel Gibson čemeren, grob in oddaljen oče svojemu sin Stuartu Longu (gre za boksarja, ki je postal duhovnik in ga v filmu igra Mark Wahlberg), a začne svoj odnos do sina spreminjati, ko ta zboli za neozdravljivo boleznijo. Zaveda se namreč, da bo potreboval njegovo pomoč.

Prizor, v katerem Bill pobere Stuja s tal v kopalnici, je eden bolj čustvenih prizorov v filmu: oče pobira svojega sina, skupaj se borita proti stiski, vedoč, da jima je verjetno ostalo le še malo časa, zavedata pa se, da sta zdaj končno združena.

V filmu v režiji Dana Kwana in Daniela Scheinerta spoznamo Evelyn (igra jo Michelle Yeoh), ki dela v pralnici in trpi zaradi posledic razpada družine. Mož je od nje vse bolj oddaljen, ima napet odnos z očetom, niti ji ne uspe komunicirati s svojo najstniško hčerjo.

Gre za pretiran film, smešen, z mnogimi vzponi in padci. Vendar nam pove, kako se lahko neodvisna ženska bori, da si povrne tisto, po čemer hrepeni: očetovo spoštovanje, moževo naklonjenost, hčerino zaupanje.

Morda je najpomembnejši trenutek v filmu, ko mož Evelyn pove, da njegov način boja ni boj z udarci pod pasom, temveč s prijaznostjo, potrpežljivostjo in odpuščanjem. Ta nauk je ključnega pomena za Evelyn, ki se pozneje nauči sprejemati svoje bližnje in se tako lahko znova poveže z njimi.

Režiral ga je Tom Gormican, v središču pa je Nicolas Cage, ki igra samega sebe. Film je fiktivna zgodba, kjer so v ospredju ugrabitve, dejavnosti mamilarskega kralja, zablode scenarista in posredovanja FBI.

Gre hkrati za poklon in parodijo na igralčevo kariero. Če film na začetku stavi na prijateljski odnos (med Nicolasom Cageom in likom Pedra Pascala), bomo kmalu videli, da je njegova nit sestavljena iz tega, kako obnoviti propadajoči odnos, ki ga protagonist vzdržuje s svojo najstniško hčerjo.

Ona mu čita, da ves čas vztraja pri tem, da jo oblikuje po svoji podobi in podobnosti, se z njo pogovarja samo o tem, kar ima on rad, in ji predvaja le njegove najljubše filme. Ona pa hoče ohraniti svojo identiteto in biti sprejeta taka, kot je. Cage jo razume in svoj odnos do nje popravi.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.