Sestre, ki so zapustile glasbene odre in odšle v samostan

María Saraí (25 let), Ana Laura (32 let) in Karina (36 let) Hernández Prudencio so tri sestre iz Mehike, ki so zaslovele zaradi svojega glasu in nastopov. Njihovo življenje se je vrtelo okrog nastopov, plesov in zabav vseh vrst. Uživale so v slavi in imele veliko oboževalcev.

Sestre prihajajo iz preproste družine s sedmimi otroki. Vzgajani so bili v veri, starši so jih vedno spodbujali k obiskovanju svete maše in verouka. Oče je že od malih nog prepeval v župnijskem pevskem zboru in tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo. Starši so se pogosto šalili, da bodo hčere nekoč gotovo redovnice.

Naučile so se igrati inštrumente. Ustanovili so glasbeno skupino, začeli so igrati na porokah in drugih zabavah. Dekleta so zaslovela in živela "posvetno" življenje, dobila so kar nekaj oboževalcev, imela so tudi fante.

Oče je ustanovil tudi cerkveno glasbeno skupino in jih povabil, naj sodelujejo. Hodile so na glasbene tečaje in šole. Tudi tu so zaslovele. Njihova skupina je postala najboljša in najbolj znana v škofiji, bili so zanimivi, ker so bili glasbena družina. Ljudje so sestre spraševali, ali bodo svojo kariero nadaljevale v glasbenih vodah.

Maria je razmišljala, da bi začela glasbeno kariero, vendar je čutila, da je to ne bo osrečilo. Čutila je, da ji nekaj manjka. Po pogovoru z duhovnikom se je odločila, da gre na obisk v samostan sester klaris.

"Ko sem srečala sestre, ki živijo kontemplativno življenje, sta me njihov način življenja in njihovo veselje povsem prepričala. Čutila sem izpolnjenost, veselje. Tam sem ostala 15 dni. Ko sem se vračala domov, sem vedela, da želim priti nazaj. Takrat sem bila stara 17 let. Doma sem vsa vesela vabila sestre, naj gredo z menoj, in jim govorila o velikem veselju. Na trenutke se mi je zdelo, da me imajo za noro."

Maria je pozneje zašla v krizo, ker si je hkrati močno želela tudi nadaljevati s študijem, imela je veliko načrtov za življenje "zunaj". Imela je tudi fanta, vendar je čutila, da je ta odnos ne osrečuje. Končala je srednjo šolo, nato pa se je odločila, da bo šla za tri mesece v samostan.

"Ti trije meseci so se spremenili v pet let! Devet mesecev po mojem prihodu v samostan sta za menoj prišli tudi moji sestri."

Ana Laura je povedala, da je živela povsem običajno življenje vsakega dekleta. Uživala je v glasbi in pozornosti. Proti koncu srednje šole je imela kar nekaj fantov, pozneje je vstopila tudi v resno zvezo. Razmišljala je celo, da bi se s tem fantom poročila.

Nato pa je tudi sama začutila močan klic, čeprav je sprva oklevala in se mu upirala. Ko je videla, kako srečna je njena sestra, je začela resneje razmišljati o vstopu v samostan. Vedno znova jo je premagala skušnjava in želja po posvetnem življenju. Nadaljevala je s študijem, nemir v njej pa je rasel, njeno srce jo je vleklo v dve smeri.

Nekega dne je sprejela dokončno odločitev. Njen takratni fant jo je z razumevanjem sprejel in čez tri dni je bila že nastanjena v samostanu. Opravila je trimesečni preizkus in ostala tam.

Tudi najstarejša Karina je videla Mariino veliko srečo, vendar je vedno znova zavračala njene spodbude. "Tudi starši so mi svetovali, naj poskusim, vendar sem vedno znova poudarjala, da sem že prestara, da mi ni do redovniških oblek in da si želim drugačnega življenja."

Čutila je klic, vendar ga ni znala sprejeti. Po spovedi na veliki četrtek pa je dokončno začutila, kam jo vodi srce, in tudi sama odšla v samostan.

Sestre veliko molijo, vsak dan so prisotne pri sveti evharistiji, delajo, del dneva preživijo v tišini, počivajo, imajo pa tudi priložnost za zabavo. Maria je povedala, da ji je bilo zelo težko, ko se je morala odpovedati svojim dolgim lasem, težko ji je bilo tudi, ko je vedela, da bo morala nositi le eno barvo.

Ana Laura je priznala, da ji je bilo na začetku zelo težko nositi redovniška oblačila, saj ji je bilo vedno vroče, vendar je v vsem tem iskala pravi smisel. Težko ji je bilo tudi, ko se je morala navaditi na bolj preprosto hrano, vendar je tudi to sprejela z veliko ponižnostjo.

Tudi za starše je bilo kljub velikemu veselju težko, saj so od doma v kratkem času odšle kar tri hčere. Kljub temu pa jih zelo podpirajo.

Petje jim je vedno predstavljalo način življenja. Danes ne nastopajo na odrih, ampak prepevajo Gospodu. Maria je povedala: "Petje Gospodu je zame nekaj najlepšega, to sem izkusila že pred prihodom v samostan. Z veseljem pojem zanj."

Ana Laura nadaljuje: "Vedno sem rada pela za vse ljudi, ko pa sem ugotovila, da je petje Zanj veliko lepše, sem rekla, da Mu želim peti vse življenje."

Karina sklene: "Glasba je eden od razlogov, da sem danes tu, kjer sem. Petje tukaj je sicer precej drugačno od tistega 'zunaj'. Duhovnik mi je pred vstopom v samostan dejal: 'Zapoj pesem svojega življenja', in to me je za vedno spremenilo."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.