Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ali ste vedeli? Najljubšo pesem papeža Frančiška je napisal francoski pesnik iz 19. stoletja, Paul Verlaine. In njegovo prvo večje razočaranje v otroštvu je bilo spoznanje, da njegov oče ni lastnik vseh avtomobilov v Buenos Airesu. V knjigi vprašanj in odgovorov z ubogimi z vsega sveta (Des pauvres au pape, du pape au monde) nam papež ponuja spontan vpogled vase in v svoje življenje. Predstavljamo kratek izbor njegovih misli.
O papeževih okusih
Veste, v meni je tudi melanholična plat. In rad si ponavljam francosko pesem, ki odseva moje srce, ko je melanholično. Verlaine je zapisal: "Dolgi joki jesenskih violin so mi z monotono omamljenostjo ranili srce ..." Obstaja še en francoski pesnik, ki ga imam zelo rad, in to je Baudelaire in njegova Fleurs du mal.
Rad imam klasike. Moja najljubša med njimi je gotovo Eneida. Bral sem tudi številne sodobne avtorje. Toda klasiki so me dosti bolj oblikovali.
Kar me pomirja, kar me "razelektri" in pomiri, je poslušanje glasbe. Najraje imam Wagnerja.
Sv. Terezija Deteta Jezusa.
Še pred tremi leti sem jedel vse. Zdaj imam žal resne težave s črevesjem, akutni divertikulitis, in moram jesti kuhan riž, kuhan krompir, ribe ali piščanca na žaru. Vse pusto, pusto, pusto …
Dva dni po tistem, ko sem bil izvoljen na papeški položaj, mi je nekdo rekel: "Sveti oče, zdaj boste morali nositi bele hlače." Odgovoril sem: "Saj nisem prodajalec sladoleda!"
Spomnili ste me na tiste knjige za učenje jezikov, ki so se imenovale "Assimil". […] Tako sem se začel učiti nemščine in na ta način odpiraš vrata novim jezikom.
Ko me ljudje začnejo hvaliti, se počutim neprijetno, saj vem, da to ni res.
Ustreza mi bližina ljudi, tako da jim ni treba iz mene delati nekakšnega božanstva ali me častiti.
O papeževi preteklosti
Spomnim se, kot bi bilo včeraj: moje prvo razočaranje nad očetom ali vsaj prvo, ki se ga spomnim. Star sem bil približno pet ali šest let. Oče me je odpeljal v bolnišnico na operacijo mandljev. (Takrat je šlo to takole: medicinska sestra te je posadila na stol, te trdno držala, ti dala nekaj med zobe, da ne bi zaprl ust, in s škarjami odrezala mandlje! Bilo je tako, kot vam pravim. Povsod je bila kri. Sploh ti niso dali časa, da bi kaj kričal, prinesli so ti sladoled in s sladoledom si vse pozabil!)
Ko sva prišla iz bolnišnice, je oče poklical taksi, da bi se odpeljala domov. Ko sva prispela, je plačal vozniku. Bil sem močno začuden! Nisem mogel govoriti, ker me je vse zelo bolelo in sem moral jesti sladoled, da sem olajšal bolečino. Toda dva dni pozneje, ko sem spet lahko govoril, je bila prva stvar, ki sem jo rekel očetu: "Zakaj si plačal vozniku?" Pojasnil mi je, kaj je taksistovo delo. Nisem mogel verjeti svojim ušesom: "Kako? Ali ni ta avto tvoj?" V svoji idealni predstavi o očetu sem bil prepričan, da je lastnik vseh avtomobilov v mestu, in to je bilo moje prvo razočaranje: ko sem izvedel, da to ni res.
Peljal sem se v mesto, 250 kilometrov oddaljeno od Buenos Airesa, pet ur vožnje, na duhovniško posvečenje. Šel sem na to posvečenje in ko je bilo konec, sem si rekel: "Ne bom jedel tu, ker me bo hrana uspavala." In sem odšel. Med vožnjo je začelo deževati in v nekem trenutku je avto zaneslo. Bil sem v svojih petdesetih in sem si mislil: "Ko mi poteče registracija avtomobila, je ne bom podaljšal." Ker sem začutil, da je bila ta nesreča znamenje.
Ni šlo za to, da bi mislil, kako ne morem več verjeti v Boga, ampak resnično se mi je zgodilo, da sem se vprašal: "Kje je Bog?" To je bila težka, temna izkušnja. Vse se je zdelo temno. To se mi je verjetno zgodilo v času izgnanstva iz Buenos Airesa, v Nemčiji in nato v Cordobi v Argentini. Zelo težki trenutki, ja, zelo temni. […] Slabo sem se počutil. Molil sem, izročil sem se v Božje roke, prosil sem odpuščanja, pustil sem si pomagati.
O papeževem duhovnem življenju
Sveti angel, varuh moj,
večno usmiljenje ti me je priporočilo.
Pomagaj mi, reši me, podari mi večno življenje (op. ur. – verjetno tradicionalna molitev k angelu varuhu, spremenjena s prevodom)
Hitro se razburim. Kako naj to imenujem? Neučakanost … včasih prehitro odgovorim. Včasih se mi zdi, da sem boljši od drugih. Včasih nisem imel potrpljenja za čakanje. In vse to so napake, ki so povezane z občutkom samozadostnosti, ki pa je zelo grenka, zelo grda korenina, na katero moram biti ves čas pozoren.
K spovedi grem k p. Manuelu, frančiškanu, ki me je ravno danes poklical. Vsaka dva tedna me pokliče in reče: "Dva tedna sta mimo." Nato pride in prisluhne moji spovedi. Ime mu je Manuel Blanco in je Španec. Je predstojnik ene od frančiškanskih skupnosti v Rimu.
Ko zvečer molim in poskušam izprašati svojo vest, da bi videl, kaj se je zgodilo čez dan, kako sem ga preživel, se mi vedno znova pojavi eno vprašanje: Ali sem ga preživel dostojno? In ko govorimo o dostojanstvu, imamo v mislih občutek stvarnosti, ponižnosti in potrebe po drugih.
Spontano bi dejal: da bi bil dober duhovnik.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
