Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Post je. Z mislimi sem čez dan večkrat v Ukrajini, pri reki beguncev … absurdnosti vojne. V srcu blagoslavljam, se jezim, molim, se polnim s skrbmi, se postim za mir, v brezbrižnosti odrivam misli … Ne vse hkrati in ne v tem zaporedju. Vendar spoznam: moje misli, moje srce so pogosto v vojni – da, prav tu se začne: v mislih in srcu. Vojna ali mir. Del obojega sem, če si priznam ali ne. Kam se bo nagnila tehtnica duha?
V petek zvečer grem h križevemu potu. Postaje me vabijo v globočino trpeče tišine. Zdi se mi, kakor da se oblačim vanjo. Poda se mi ta postna obleka. In vsemu občestvu in temu trenutku zgodovine. Vabi nas v poklek. V prošnjo po miru. Da se v raševino odeti potopimo v sveto tišino – in se postimo: zase, za bližnje, za svet, da Bog odstrani iz nas kali vojne in nas naredi voljne za svojo Besedo.
Berem 12. postajo: "… Križ je novi daritveni oltar. Daritev ni uničenje, ampak spremenjenje; ni smrt, ampak življenje; ni konec, ampak začetek." Potem ko Jezus izreče Dopolnjeno je, se začne novi svet. In On ga prav zdaj gradi v meni, v nas. Po križu. Mnoge križe smo sebi in drug drugemu po nepotrebnem sami naložili, so pa križi, ki so naši, ker so za naše odrešenje. A vendar: Kdo je toliko nor, da ljubi križ? Ne, seveda ne križ, ampak Kristusa na njem.
Misli mi naplavlja k Magdaleni Gornik, za katero se je nedavno začel postopek za beatifikacijo, in še k eni mistikinji – Cvetani Priol. Obe sta se že v mladosti zavezali Kristusu in živeli edinstveno poslanstvo mistične združitve s trpečim Kristusom. Zrli sta Kristusa na križu in se mu pridružili v trpljenju – z vizijo odrešenja ljudi okoli sebe, da bi jih rodili za nebesa. Težko doumljivo poslanstvo, meni je pogosto še svoj križ nositi težko, kaj šele drugih. Onidve pa sta v križu videli darovanje in prek smrti videli v vstajenje. Učita me prave križevpotne smeri: s sprejemanjem svojega križa razširjati mir.
Križev pot se konča, bralci se vrnemo v klopi, trdi v kolenih in mehki v duši od poklekov: "Usmili se nas, o Gospod."
Avtor prispevka je A. P.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 9.
