Po hudi prometni nesreči je ozdravela in znova našla vero

"Videl sem Boga, čisto blizu … tukaj," mi je zaupal Cristinin oče, Pepe Moreno, in svojo roko položil kakšen meter stran od telesa. Oba z ženo, Maite Alonso, nikoli nista niti podvomila, da bo Bog pozdravil njuno hčer, za katero so zdravniki izgubili že vse upanje. Njuna vera je bila neomajna: hčerka bo ozdravljena kljub zdravniškim napovedim, kajti "poleg zdravnikov imamo še Boga", sta razmišljala zakonca.

Pepe Moreno prihaja iz Malage na južni obali Španije, kjer živijo njegova mati in sorodniki, Pepe pa zdaj z družino živi v mestu Vilanova del Vallès, okoli 25 kilometrov severno od Barcelone.

Cristina, Pepejeva in Maitina hči, je bila januarja 2021 stara 19 let. Končala je prvo leto študija na pedagoški fakulteti, nato pa se je odločila, da se želi posvetiti scenski umetnosti. Vpisala se je na prestižno akademijo za scensko umetnost, ESAEM (Escuela Superior de Artes Escénicas de Málaga). Cristina je živela pri svoji babici.

14. januarja 2021 je Cristina odhajala z akademije, z avtobusom se je vračala k babici. Ne ve natančno, kako se je zgodilo – morda je stopila izza avtobusa – toda mimovozeči avtomobil jo je zbil s polno hitrostjo. To je bil usoden trenutek, delček sekunde: vozilo je Cristinino telo udarilo s tolikšno silo, da jo je odneslo skoraj 15 metrov od mesta nesreče. Cristina se ne spominja ničesar več. Padla je v komo, ki je trajala več tednov.

Po Božji previdnosti je šla mimo kraja nesreče takrat ravno zdravnica iz enote za intenzivno nego. Prišla je po svojega sina, ki je bil Cristinin študijski kolega. Zdravnica je Cristini nudila prvo pomoč do prihoda reševalcev, ki so dekle odpeljali v območno univerzitetno bolnišnico v Malagi. Cristina je utrpela številne zlome in je bila v globoki komi.

Svet je bil sredi epidemije koronavirusne bolezni. V bolnišnici so uredili velik oddelek za intenzivno nego za številne bolnike s koronavirusno boleznijo, ki so prihajali vsak dan. Ko je prišla Cristina, negibna in očitno zapisana smrti, je dobila še edino prosto posteljo za necovidne bolnike.

Pepe in Maite sta našla bolniškega duhovnika, ki je Cristini podelil zakrament bolniškega maziljenja. Pepetu je dejal: "Cristino priporočite bl. Álvaru del Portillu. Ali ga poznate?" Pepe je odgovoril z vprašanjem: "Ali ste od Opus Dei?" Duhovnik je odvrnil: "Ne, toda na njegovo priprošnjo sem bil deležen velike milosti."

Od tistega trenutka je mnogo ljudi iz vse Španije in tudi drugih držav začelo moliti za Cristino. "Molitev se je širila kakor oljni madež," pove Pepe. Sporočila so prihajala od vsepovsod, on pa je ljudem posredoval novice o Cristininem napredku: "Zdaj je premaknila roko, zdaj je premaknila prste, zdaj lahko malce premakne noge, zdaj je odprla oči, vendar ne govori …" in podobno.

V molitvi so se priporočili Mariji, Materi veselja. Doma so imeli Marijin kipec (na fotografiji) z Detetom Jezusom v naročju, ki se povsem zaupljivo in zadovoljno oklepa Materinega naročja.

Cristinini starši pravijo, da se v vsem obdobju nikoli niso počutili sami, kljub dolgim dnevom in nočem ob Cristinini bolniški postelji … dnevom in nočem brez spanca.

Zanimivo je, pojasnjujejo starši, "da Cristina ni mogla govoriti, ni mogla hoditi, ni slišala, ni mogla jesti, premaknila je lahko le eno roko, toda ko smo molili, je nagonsko odgovarjala na naše molitve. To nam je bilo v veliko spodbudo." Izgubila je vseh pet čutov, ki pa jih je zdaj znova pridobila.

Cristina se je naposled prebudila iz kome in bo sčasoma povsem ozdravela. Govorili smo tudi z njo – živahno, odločno mlado žensko in neomajno borko.

"Sprašujem se, zakaj se je to zgodilo meni," pravi Cristina. "Zakaj sta mi bili odvzeti dve leti življenja? Tega ne razumem."

Cristina je odraščala v katoliški družini, obiskovala je katoliško šolo, vendar svoje vere ni dejavno živela. "Bila sem versko nedejavno dekle. Ko sem obiskala starše, sem šla z njimi k nedeljski maši, da sem jim ugodila."

"Po nesreči pa sem se vrnila k dejavni veri. Vem, da je veliko ljudi molilo zame, ljudi, ki me imajo radi. Zato mislim, da moram zdaj jaz pomagati drugim."

Vprašam jo, kako namerava to storiti. "Zdaj sem se vrnila na pedagoško fakulteto in se želim posvetiti specialni pedagogiki, da bom lahko skrbela za najbolj pomoči potrebne, tako telesno kot duševno," pravi.

Cristina odgovarja samozavestno in odločno, gleda me naravnost v oči. Ne želi se povsem odpovedati scenski umetnosti ali petju … toda to trenutno ni na njenem prednostnem seznamu. "Poleg tega," doda, "se želim poročiti in imeti sedem otrok …"

Cristina govori s samozavestjo mlade ženske. Veliko sanj ima; srečna je in vedno nasmejana.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.