“Kdo pravi, da ne morem!”

Pogum, garanje, žrtvovanje, odrekanje – in še bi lahko naštevali. To so besede, po katerih se že od malih nog vzpenja in bori 21-letni slovenski parasmučar Jernej Slivnik s Hrušice na Gorenjskem (njegov sokrajan je hokejski as iz lige NHL Anže Kopitar), ki se je udeležil že svojih drugih zimskih paraolimpijskih iger.

Za Jerneja je bilo leto 2006 usodno, saj je pri komaj petih letih končal na invalidskem vozičku. Skupaj s svojim očetom in mlajšo sestrico je bil udeležen v prometni nesreči v bližini doma. Oče in sestrica sta na kraju nesreče izgubila življenji, Jernej pa je utrpel hude poškodbe glave in hrbtenjače.

Njegova prva misel, ko je izvedel, da bo moral življenje nadaljevati priklenjen na dveh kolesih, je bila: "Kaj pa smučanje?" Že kot dveletni fantek je namreč prvič stopil na smuči in že takrat se je v ta šport zaljubil. Sam pravi, da je nesrečo, ki mu je spremenila življenje, sprejel povsem drugače, kakor bi jo kot odrasla oseba, saj zaradi starosti še ni dojemal, kaj to pomeni. "Če bi se mi to zgodilo zdaj, bi bilo veliko težje," je prepričan Slivnik. Svojega življenja si ne predstavlja brez vijuganja po snežnih strminah. Volje in ljubezni do smučanja ni izgubil niti do danes, kar zelo jasno dokazujejo njegovi izjemni rezultati.

Prvič je na monoskiju sedel pri rosnih osmih letih. To je enojna malo bolj široka smučka, na videz podobna navadni, ki dovoljuje hitrost celo nad 100 kilometrov na uro. V Kranjski Gori so tedaj organizirali predstavitev smučanja v monoskiju in takrat se je Jernej prvič spoznal z njim. Tovrstno smučanje mu je predstavil Gal Jakič, zelo uspešen slovenski parasmučar, ki se je udeležil kar treh zimskih paraolimpijskih iger (v Torinu leta 2006 je bil predtekmovalec, v Vancouvru leta 2010 in Sočiju 2014 pa tekmovalec).

Občutek, ko so ga prvič posedli v monoski, je bil izjemen. "Bilo je noro, čeprav sem se nekajkrat zvrnil. Že takrat sem novinarki rekel, da hočem na paraolimpijske igre," se spominja Slivnik. Po tem nepozabnem doživetju je vedel, da v monoskiju ni sedel zadnjič in da je želja po tem, da se vrne na smučišče, le še večja.

Razlike med navadnim smučanjem in smučanjem v monoskiju ne more dobro opisati, saj se občutka smučanja pred nesrečo, ko je še lahko stal na dveh smučkah, skorajda ne spomni več. V veliko oporo mu je trener Roman Podlipnik, ki je z njim že od začetka kariere. Veliko časa preživita skupaj, zato se je med njima spletla posebna vez. Jernej ga ne vidi samo kot trenerja, temveč na neki način tudi kot očeta.

Nedolgo tega, sredi lanskega leta, je Jernej Slivnik skupaj s slovensko organizacijo Junaki naših ulic posnel tudi videospot z naslovom Kdo prav', da ne morem. Gre za projekt s srcem, ki prek poezije, glasbe in videoprodukcije pripoveduje resnične zgodbe, ki jih piše življenje. Takšne ljudi in talente, kakršen je Jernej, želi predstaviti bolj podrobno, saj si to zaslužijo in do sedaj še niso bili predstavljeni tako, kot bi bilo treba.

Pesem in videospot so posneli z namenom, da bi ljudem še pobliže pokazali Slivnikovo zgodbo od začetka do danes: kako je bilo prvič, ko je sedel na invalidski voziček, nato v monoski in kako se je njegova smučarska pot sploh začela. Jernej je bil prvi junak, ki je dobil svoj videospot in pesem, zanjo je besedilo napisal Gaj Trček, nekdanji slovenski smučarski skakalec in (ob Goranu Mikiću in Igorju Ljuboji) eden od nosilcev idejne zasnove projekta Junaki naših ulic.

Že pri rosnih 17 letih se je Jernej – v Sloveniji mu je največji zgled Darko Đurić, ki je pred časom končal svojo paraplavalno kariero – kvalificiral za svoje prve zimske paraolimpijske igre v korejskem Pjongčangu. Tam je dosegel izvrsten rezultat, in sicer najboljši olimpijski dosežek v zgodovini samostojne Slovenije v parasmučanju. Slalomsko preizkušnjo je namreč končal na 12. mestu.

Trenutno je najbolj ponosen na nastop na letošnjem svetovnem prvenstvu januarja v norveškem Lillehammerju. V slalomu je namreč končal tik pod zmagovalnim odrom in zasedel odlično četrto mesto, po prvi progi je imel šesto izhodišče. Pred tem je bil v veleslalomu sedmi. "To je bila najboljša uvrstitev, ki sem jo dosegel do sedaj," se nasmehne 21-letni Gorenjec, ki je hkrati tudi ambasador projekta Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paraolimpijskega komiteja Postani športnik, ki spodbuja mlade invalide k vključevanju v športne dejavnosti.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.