Kako otroke spodbuditi, da bodo vztrajali pri postnih zaobljubah

Ko gre za postne zaobljube, nam morda primanjkuje časa ali energije, da bi vztrajanje do velikonočnih praznikov vzeli resno. Skušnjava, da bi preprosto rekli: "Naslednjič se bomo bolj potrudili," je zelo velika. Toda ti sklepi niso povezani zgolj z odpovedjo stvarem, ki so telesno, čustveno ali duhovno škodljive, temveč tudi vsem tistim dodatnim stvarem, s katerimi lahko pomagamo drugim.

Letos poskušajte pomagati svojim otrokom, da bodo videli, kako ni nikoli prepozno, da sprejmejo svoje zaobljube in pri njih vztrajajo.

Koledar je lahko zabaven način, da otroci vidno odštevajo dneve, ki nas še ločijo od velike noči. Najmlajši lahko pobarvajo škatlo, ki predstavlja vsak dan v tednu, ali pa jo okrasijo z nalepkami. Duhovni napredek lahko ponazorite s stopnicami, po katerih se mora vzpenjati otrok (po ena stopnica za vsak dan).

Otroci lahko beležijo svoj napredek na tem koledarju, lahko pa jim priskrbite tudi kakršnokoli drugo ustrezno obliko podpore, kot je sledilnik zaobljub. To je lahko natisnjena podoba ali ilustracija velikega križa, šop grozdja, ki ga postopoma barvajo, ali sestavljanka, ki jo sestavljajo skozi ves postni čas. Nikoli ni prepozno, da otrokom ponudite ta praktična orodja, če menite, da jih boste s tem spodbudili k vztrajnosti.

Seveda se morate zavedati tudi njihovih omejitev: ker so otroci preveč prizanesljivi ali preveč kritični do lastnih prizadevanj, lahko ta orodja povzročijo tekmovalnost med sorojenci glede dobrih del, ki naj bi jih vsak opravil. Toda takšna tveganja je mogoče omiliti, če otroke vodijo starši, ki jih lahko naučijo, da je bistvo posta predvsem Jezusova ljubezen. Ta nadomesti vse tisto, kar želimo storiti ali opustiti.

Na milijone izgovorov obstaja, ki opravičujejo našo pomanjkanje vztrajnosti, ko gre za postne zaobljube. Toda včasih gredo otroci predaleč in si izberejo postni sklep, pri katerem ne morejo vztrajati. V tem primeru jim lahko predlagate, naj ga omilijo ali na novo opredelijo. Namesto "Ves čas bom priden" si otrok morda lahko izbere "Ne bom si izposojala sestrinih oblačil, ne da bi jo vprašala za dovoljenje."

Še pomembneje pa je, da otroci vidijo, kako ni nič narobe, če jim ne uspe, da le začnejo znova. Če tega ne poskušamo storiti, je enako, kot bi dvomili v lastne sposobnosti in v Gospodovo usmiljenje. Bog od nas nikoli ne zahteva, da moramo napredovati hitro, pomembno je, da vztrajamo, četudi z majhnimi koraki.

Če so nekatere zaobljube preveč goreče, pa druge morda niso dovolj velikopotezne. Če želite svojega otroka spodbuditi, mu povejte: "Lahko poskusiš narediti več, vem, da zmoreš." Kar velja za enega otroka, lahko velja tudi za vso družino. Morda se boste odločili narediti več, kot je bilo sprva odločeno (to se lahko nanaša na družinsko molitev, dajanje miloščine ali dobra dela). V vsakem primeru ni nobene obveznosti, da enkrat za vselej ostanete v mejah predvidenega "programa". Tako kot vse vaše življenje so tudi dnevi posta priložnost za duhovno rast.

Otroci morajo videti in čutiti, da jih spodbujate. Zato se Bog razodeva po starših in jih prosi, naj bodo pozorni na prizadevanja in požrtvovalnost svojih otrok. Večino časa zadošča že prijazna beseda ali nasmeh, da otrok vidi, kako ponosni ste na radostno vnemo, s katero vztraja pri svojih zaobljubah.

Pomagati majhnim otrokom je razmeroma preprosto, toda tudi večji otroci potrebujejo spodbudo, obenem pa si želijo, da jim pustimo biti samostojni. Starši morajo to upoštevati in biti preudarni. Ne pozabite, ni potrebno veliko, da jih odvrnete od njihovih sklepov. Če si vaš najstnik nevsiljivo prizadeva, da bi vam pomagal, vi pa tega ne opazite, bo lahko kmalu obupal.

Postni čas naj ne bi bil turoben. Čeprav se resnično spreobrnjenje zgodi šele po iskrenem kesanju, je to tudi čas veselja, odprta vrata v naše zveličanje.

To veselje mora najti pot v življenje celotne družine, če želimo, da to postane najzanesljivejši način, kako našim otrokom pomagati, da bodo vztrajali pri svojih zaobljubah, ko odštevamo dneve do velikonočnih praznikov.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.