7 razlogov, zakaj priti zgodaj k maši

Maša je osrednji in najdragocenejši del kristjanovega življenja. Če pridemo k njej nekaj minut prej, nam to lahko prinese veliko dobrega in nam pomaga, da jo intenzivneje doživimo. Sedem razlogov, zakaj priti zgodaj k maši:

V vsakodnevnem vrvežu se nam pogosto zgodi, da se nam mudi k maši. Zato se nam nemalokrat pripeti, da pridemo k maši, ko se je ta že začela. Zamudnik ne bo mogel biti popolnoma zbran in zelo verjetno bo pri tej zbranosti s svojim poznim prihodom zmotil tudi ostale. S tem delno kršimo tudi prvo cerkveno zapoved, ki pravi: "Udeležuj se maše ob nedeljah in na druge zapovedane praznike."

Papež Frančišek zagotavlja, da "pri maši Jezus iz ljubezni do nas postane 'lomljeni kruh', po katerem se nam daruje in nam posreduje vso ljubezen in usmiljenje, obnavlja naša srca, naše življenje in odnose z njim ter z našimi brati". Če bi o maši res tako razmišljali, bi lažje prišli k njej pravočasno, kakor se tudi spodobi.

Dober nasvet v tej smeri je, da imamo že vnaprej pripravljene urnike maš in uro, ob kateri moramo od hiše, da bomo prišli pravočasno. Če to lahko storimo, ko gremo na primer v gledališče, imamo še večji razlog, da enako naredimo z mašo. Vsekakor je bolje, da pridemo k maši deset minut prej in smo točni tudi v primeru, kadar se na poti pojavijo nepredvidene okoliščine, zastoji ipd.

Po glavi nam zlahka roji tisoč stvari. Kdo se ni že kdaj zalotil, da je z glavo popolnoma drugje, morda zaradi obveznosti in skrbi, ki nas tarejo? Morda mislimo na vse, kar je še treba narediti? Morda mislimo na nekaj, kar nas vznemirja ali nas teži? Maša je srečanje z Jezusom. Popolnoma osebno, a hkrati družinsko. Če pridemo k maši 15 minut pred začetkom, se v tihoti še napol prazne cerkve lahko umirimo in osredotočimo.

Te trenutke lahko uporabimo za klicanje Svetega Duha ter prosimo Gospoda, da bi nam pomagal globoko doživeti sveto mašo. Vse skrbi lahko izročimo pred oltar in tako Gospoda povabimo, da je z nami, da vse odložimo, da bomo bolje osredotočeni Nanj.

Pri maši je osrednji junak Bog. Z nami bo zares in ne zgolj kot spomin. Njegova navzočnost je resnična: v Besedi in hostiji ter v tem, da so zbrani "dva ali trije v njegovem imenu". V minutah pred mašo lahko začnemo z osebno notranjo molitvijo. Kakor se športniki pred tekmo ogrejejo, tako se mi z dušo in glavo lahko pripravimo na mašo in ne pustimo, da nam misli odtavajo.

Besedno bogoslužje ni neki obrobni del maše. Marsikdo, ki zamuja, misli, da je dovolj, če ujame pridigo. Vendar poslušanje Božje besede ne pomeni zgolj branje ali poslušanje Svetega pisma; v Besedi je Bog dejansko navzoč. In kar nam govori, je na poseben način namenjeno vsakomur izmed nas.

Minute pred mašo so izvrstna priložnost, da vnaprej preberemo Božjo besedo. Včasih zvočniki ne delajo najbolje ali nas pri poslušanju evangelija kaj zmoti, morda se bralec nehote zmoti …

Če besedila preberemo vnaprej, bomo že pripravljeni, da jih bolje razumemo. Lažje bomo odprli svoje srce, da nas Božja beseda nagovori. Božjo besedo danes zlahka najdemo v molitvenem priročniku ali na spletu.

"Kdor poje, dvakrat moli," je po svetem Avguštinu povzel papež Janez Pavel II. V marsikateri župniji pred mašo vadijo pesmi, ki se bodo med mašo pele. Pomembno je, da vadimo skupaj z njimi in se pesmi naučimo.

Petje je znamenje sodelovanje pri maši, da se le zavedamo, kaj pojemo. Marsikatera pesem je pristna molitev s čudovitim besedilom.

Duhovnikom se svetuje, da spovedi ne bi imeli med samo mašo, prav zato, da bi se lahko v celoti posvetili vsakemu od zakramentov.

V mnogih župnijah je običaj, da je pol ure pred mašo možnost za sveto spoved. Tudi če duhovnika ni v spovednici, imamo dovolj časa, da ga gremo iskat v zakristijo. Pred začetkom maše lahko opravimo spraševanje vesti, se spovemo in z očiščeno dušo sprejmemo Gospoda v evharistiji. Redna spoved je bogat vir Božje milosti.

Ko k maši pridemo predčasno, nam to omogoča tudi, da se usedemo na dobro mesto. Dokazano je, da se mašo bolje doživi v prvih vrstah, ker smo tam bolj osredotočeni. V zadnjih vrstah je več raztresenosti.

Kdor stoji pri vratih, ga bodo gotovo motili tisti, ki vstopajo in izstopajo. Če k maši pridemo zgodaj, bomo našli dobro mesto, od koder bomo dobro slišali in videli.

Kako pomembno je, da mašo doživimo v družini! Ko gremo skupaj k maši, utrjujemo domačo cerkev, ki jo predstavlja družina. To je tudi najboljša šola. Ko otroci vidijo, kaj delajo njihovi starši, se jim to vtisne v dušo. Ko nas vidijo moliti, peti, obhajati … pa tudi, ko vidijo, da k maši pridemo pravočasno.

Če se že od majhnega navadijo, da je maša osrednji del tedna, če se navadijo biti točni, bodo vse življenje lažje mašo doživljali intenzivno in s potrebno pozornostjo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.