Da, tudi s hčerkico v naročju je mogoče lepo in mirno prebrati berilo. Sabina ve, kako

Si predstavljate tole situacijo?

Dogodek ni nastal v naši domišljiji, dejansko se je zgodil. Glavni akterki sta Sabina Barlič in njena hčerka Manca, ki zdaj ni več dekletce, ampak najstnica. "Da, to je bilo na sinovo prvo sveto obhajilo. Vedela sem, da je hči nemoteča, samo da je z mano," se dogodka iz leta 2013 spominja naša sogovornica.

Kakšni pa so bili odzivi župljanov Peč pri Moravčah, kjer domuje? "Pokojni župnik Franc Povirk je bil raznežen in navdušen nad tem, da sem jo vzela zraven, da me ni sram priti k ambonu in pokazati, da sem mama. Otroke je treba vzeti zraven. Če si z njimi dobro povezan, tako ali tako začutijo, da je treba biti včasih tiho. Seveda pa se zgodi, da situacija ni ravno idealna."

Sabina, ki verouk poučuje kar v osmih, včasih celo v devetih razredih, prihaja iz majhne župnije v tipično vaškem okolju: "Ljudje me poznajo in vedo, da sem odprta. Veste, jaz sem dojila tudi v zakristiji. Zelo diskretno, bila sem pokrita s plaščem. Dostojanstveno do sebe, otroka in okolice, ko sem bila v prostoru sama. Posnemanja (branja berila z otrokom, op. a.) še ni bilo, svojo prigodo delim zato, da ljudje ne bi mislili, da z majhnim otrokom pa ne morejo v cerkev. Lahko!"

Spomin na ta prisrčni dogodek smo navezali na pogovor o tem, kdaj in kako otroke peljati v cerkev.

"Staršem bi predlagala, da otrokom doma zagotovijo nek čas pozornosti. Da bodo tisto, kar morajo otroci izživeti, pokazali doma. Potem pa naj sledi razlaga, da gremo zdaj v cerkev, kjer bomo molili in se potrudili, da ne motimo drugih."

"Po drugi strani naj starše ne bo sram, če morajo otroka malo pogladiti, pomasirati, pokazati kako lučko ali angelčka v cerkvi, jih zamotiti."

"Zdi se mi pa 'nevarno', da greš z otrokom ven iz cerkve, ker razvije refleks, da ima zunaj pa popolno mamino pozornost. Včasih je bilo obnašanje res na meji, ampak nisem šla ven. Je pa jasno, da z otrokom pri maši ne moreš vedno biti enako zbran. Gregor Čušin je lepo rekel, da maša ni prilagojena za otroke."

"Ko otroka vključiš, na primer med ministrante, bo v posvečeni funkciji začutil svojo pozornost. Če so otroci malenkost večji, je to lahko lepa možnost."

"Pomembni so tudi duhovnikovi nagovori otrokom, da ti čutijo možnost, da so lahko kaj vprašani. Potem bodo bolj pozorno sledili. Lepo se mi zdi, da duhovnik tudi mlajše kdaj ogovori."

"Otrok potrebuje določeno količino pozornosti. Če se doma veliko posvečaš drugim stvarem, otrok začuti, da je v cerkvi publika, pred katero lahko naredi 'raztur' in zagotovo dobi pozornost mame," je z zanimivo tezo postregla Sabina, ki ima z možem tri otroke: poleg Mance še Blaža (letnik 2005) in Emo (letnik 2007).

"Naša hiša ni urejena in počiščena do potankosti. Hvala Bogu mi zdaj pomagajo otroci. Sanela Banović je nekoč na Maratonu pozitivne psihologije dejala: 'Imejte umazane šipe, tako sosedje ne bodo videli, kaj počnete notri.' :) V redu, malce se je že treba obrniti. Hvala Bogu, mož ni siten glede tega. Zavedam se, da bodo otroci prehitro zrasli."

Namesto urejanja do brezhibnosti zato raje razvija druge odlike, na primer bralno kulturo. "Poseben čar je, ko si mama pri majhnih otrocih vzame veliko časa za to, da z njimi bere. Otrok se nauči, da v dnevu nastopi trenutek, ko se umiri, ko sledi. Branje je najboljša popotnica zanje. Ne moreš zaslužiti toliko, da bi otrokom zagotovil prihodnost. Lahko pa jim bereš! Bralno kulturo zelo spodbujam tudi kot katehistinja," je razložila Sabina.

Z branjem so povezani domišljija, besedni zaklad, retorična spretnost. V besedi je moč, tudi ali pa še posebej pri otrocih in mladostnikih.

"Najboljši način, kako lahko opolnomočiš otroka proti besednemu nasilju, je moč v besedah. Verbalno usposobljenega otroka se drugi otroci podzavestno bojijo, saj vedo, da bo bolje razložil situacijo, če bo na primer vmes posegel učitelj. Da ga opolnomočiš z naborom bogatega besednega zaklada, je največ, kar mu lahko daš. Do tretjega leta jim je treba zagotoviti občutek varnosti, ki jim ostane zasidran tudi pozneje. Taki zaupajo v okolje in ljudi. Če pa ga že kot dojenčka nekam 'oddajaš', ves čas iščejo mamo. Jaz sem otroke jemala povsod s sabo."

Tudi najstarejšega Blaža, ki je konkretno požel sadove mamine knjižne vzgoje. Na obrazu ima vitiligo, belo liso na koži, kjer ni pigmenta. V nekem počitniškem varstvu je zaradi zbadanja z liso na obrazu več nosil kapo.

Zaradi svojega videza in odnosa nekaterih je doživljal stisko. "Ko je prišel do mene, sem mu dejala: 'Blaž, otroci tega še niso videli, ne berejo toliko kot ti. So pa radovedni in zato sprašujejo. Otrokom lepo razloži, da gre za del kože, kjer ni pigmenta.'"

Ravno v tistem času so si skupaj velikokrat ogledali serijo oddaj Nekoč je bilo življenje. "Verjamem, da jim je natančno razložil, kako melanociti v teh kožnih celicah ne tvorijo pigmenta, ki daje obarvanost koži." Po tem ga niso nikdar več vsiljivo spraševali in nima težav s tem.

"Bogu sem hvaležna, da nama je z možem vzgoja uspela tako, da so otroci načeloma nemoteči, da so v šoli popolnoma samostojni. Znajo se zaposliti. Z možem sva z njimi povezana," se sadov svojih in soprogovih prizadevanj radosti Sabina Barlič, ki seveda ne trdi, da so njeni principi navajanja otrok na bogoslužne prostore edini primerni in zveličavni. A pri Barličevih vsekakor delujejo!