V ozadju vsake zasvojenosti je poskus soočanja s trpljenjem

Desetletja se je o odvisnostih govorilo kot o nesrečah, ki so si jih ljudje naprtili zaradi šibke volje. Zdravilo se jih je s stigmatizacijo in kaznovanjem. Počasi se razumevanje narave odvisnosti spreminja. Danes že govorimo o alkoholizmu ali odvisnosti od drog kot o bolezni. Vendar jih še vedno vidimo kot trenutno stanje in ne kot pokazatelj procesa, ki se je zgodil pred tem. Zasvojenost se v resnici razvija takrat, ko v življenju posameznika niso izpolnjene temeljne potrebe.

Gabor Maté, kanadski terapevt, pravi, da so bili njegovi pacienti s cest Vancouvra pogosto odvisniki od heroina in da se njihove zgodbe skoraj nikoli niso srečno končale. Vsi, ki jih je srečal, so v preteklosti doživeli travmo – nasilje v družini, zapuščenost in zelo pogosto spolno zlorabo v otroštvu. Z vidika dolgoletnega dela Maté pravi: travma ne povzroča vedno odvisnosti, vendar je vedno v koreninah odvisnosti.

Ljudje ne postanejo zasvojeni zaradi neumnosti ali lenobe. Preden je odvisnik razvil kompulzivno vedenje ali začel zlorabljati psihoaktivne snovi, se je soočal z bolečino, za katero ni našel zdravila. Ta bolečina ima lahko obraz praznine, nedefiniranega, intenzivnega duševnega trpljenja, vsiljivih misli, napetosti, ki je ni mogoče sprostiti. To trpljenje ali občutek brezbrižnosti in odrezanosti od življenja je lahko posledica travme.

Travma je soočenje z nečim grozljivim, kar presega možnost notranjega procesiranja, doživljanja in razumevanja, ko ob sebi nimamo nikogar, ki bi nas podpiral, zato se pred dogajanjem počutimo popolnoma nemočne.

Posebna oblika travme je travma zanemarjanja, ki se zgodi, ko pri otroku niso zadoščene osnovne potrebe in prevlada čustvena zapuščenost.

Travmatične izkušnje v otroštvu poslabšajo sposobnost obvladovanja težkih čustev in razumevanje občutkov. Zavoljo preživetja otrok potlači jezo, krike. Kot odrasel zaradi tega ne razume oceana žalosti, brezna osamljenosti, plazu jeze, puščave nemoči.

Če želimo pomagati ljudem pri okrevanju in preprečevanju odvisnosti, ni dovolj govoriti o odvisnosti od drog, o tem, da pornografija uničuje možgane, telefon pa lahko deluje kot dopaminska črpalka v žepu.

Kot družba se moramo zavedati kompleksnosti človeške psihe in učinkov travme. Oseba, ki se spopada z odvisnostjo, potrebuje intenzivno terapijo s strokovnjakom o spoznavanju lastnih zamrznjenih in potlačenih občutkov.

Zasvojenost naj bi umirila bolečino silne osamljenosti. Da se mladi ne bi izgubili v globinah igric in pornografije, se moramo osredotočiti na sprejemanje in podpiranje odnosov, začne pa se v družini. Vezi z drugimi ljudmi povečujejo duševno odpornost in ustvarjajo občutek pripadnosti. Če odraščamo v nezdravih odnosih, se naučimo, da je varneje graditi odnos s snovjo, ki ima začasno razbremenilni učinek, kot pa s samim seboj ali z drugim človekom.

Družina mora postati prostor za opazovanje in spoštovanje otrokovih čustev in potreb. Samo videna in slišana oseba lahko razvije čustveno dobro počutje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.