Kaj pomeni “domača Cerkev” in kako to uresničiti?

V času epidemije smo lahko večkrat zasledili poziv Cerkve, naj se v času, ko verniki ne morejo k maši, poživi molitev v družini in družina tako postane resnična Ecclesia domestica (domača Cerkev). Marsikje se je to izkazalo za težje uresničljivo, tudi zato, ker marsikatera družina ni vedela, kje in kako začeti.

Že starogrški filozof Aristotel je dejal, da je družina tista, ki je bolj pomembna kot država in ki je pred državo, kajti družinski člani – državljani – so tisti, ki tvorijo državo in od njih sta odvisna stanje in usoda države.

Stari Grki so zato na poseben način častili boginjo Hestijo, ki je bila zavetnica domačega ognjišča. Pomen družine torej ni kakšno novo odkritje, ampak izhaja že iz več stoletij pred Kristusom.

Posebno versko vlogo očeta pa nam je pokazal starozavezni Jozue (Mojzesov naslednik). Ko je izraelsko ljudstvo vstopalo v obljubljeno deželo in bilo pred sklenitvijo zaveze, je pozval ljudstvo takole:

"Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili gospodu, si izberite danes, komu hočete služiti [...]. Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu," (Joz 24,15). Kot oče in voditelj svoje družine in rodbine se je postavil na stran živega in pravega Boga.

Ko Katekizem Katoliške cerkve govori o zakramentu svetega zakona, se nazadnje dotakne tudi te vloge, ki jo imajo družine, ki so "kot živa in izžarevajoča ognjišča vere prvenstveno pomembne" (KKC 1656).

Katekizem zelo poudari pomen krstnega duhovništva in vlogo staršev, ki jo imajo pri tem kot vzgojitelji v veri oziroma posebej oče kot glava družine, ki kot Jozue reče, da bo njegova hiša na strani živega in pravega troedinega Boga.

"Družina je tako prva šola krščanskega življenja in šola za bogatitev človečnosti. Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja," (KKC 1657).

Krščanski zakonci (še posebej oče kot voditelj in glava družine) tako v moči svojega krsta vodijo svoje otroke in jih uvajajo v prve skrivnosti naše vere, jih učijo moliti in krščansko živeti.

Če zakonca živita tako, da si skupaj prizadevata za rast v svetosti in za resnično krščansko življenje, potem ustvarjanje domače Cerkve ni tako težko, saj otroci posnemajo, kar so videli. Ljubezen in odpuščanje, ki ga zakonca živita med seboj, prenašata na svoje otroke, ti oboje živijo med seboj in pozneje tudi v svojih družinah.

Vendar kako to udejanjati v tempu vsakdanjega življenja? V času epidemije, ko se je naš življenjski ritem nekoliko upočasnil, smo imeli veliko priložnosti za to. Pregovor pravi, da družina, ki moli skupaj, ostane skupaj. Prvi korak je torej jasen: skupna družinska molitev.

Kako? Oblik molitve je danes izredno veliko. Od skupnega branja Svetega pisma do raznih bolj ustaljenih oblik po obrazcih. Nikakor pa ne smemo podcenjevati otrok, saj so marsikdaj bolj dojemljivi za rožni venec in podobne molitve kot odrasli.

Kakor si v vsakdanjem življenju določimo čas za šport, zabavo ... si je potrebno določiti tudi čas za molitev, in kakor si v času športa ne organiziramo drugih aktivnosti, je treba spoštovati tudi to, da si v času, namenjenemu molitvi, ne organiziramo drugih stvari.

Sveta družina, prosi za nas!