Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Zgornji stavek izvira iz knjige z naslovom A Monk Swimming (Plavajoči menih, op. prev., 1998) ameriškega avtorja in igralca Malachyja McCourta, ki je znan predvsem po vlogah irskih katoliških duhovnikov v filmih in televizijskih oddajah, kot so Pepelnična sreda (2002), serija televizijske hiše HBO z naslovom Oz (2002–2003) in limonada Vsi moji otroci (1992–2009). Njegov zapis je tako jasen in pronicljiv, da med ljudmi že velja kot priljubljen pregovor, ki ga mnogi pripisujejo Williamu Shakespearu ali Albertu Einsteinu.
Če se v resnici za trenutek ustavimo in premislimo, bomo ugotovili, da nam kuhanje zamere običajno ne prinese olajšanja, še manj pa se z njo maščujemo osebi, ki nas je prizadela. Škoduje le tistemu, ki je že sicer ranjen.
Zamera je strupen občutek, ki nas razžira od znotraj. Predvsem nam preprečuje, da bi živeli svoje običajno življenje, ker vedno zavzame tolikšen delež našega uma in srca.
Mozambiški pisatelj Mia Couto je v svoji knjigi z naslovom Na Berma de Estrada Nenhuma e Outros Contos (Na strani nobene ceste in druge zgodbe, op. prev., 2001) zapisal: "Čakanje je kakor tkanje. Z gradivi odsotnosti ustvarjamo navzočnosti." To pomeni, da je naša zamera sicer lahko usmerjena v nekoga drugega, s komer nismo več v stiku, toda njegova odsotnost se spremeni v navzočnost, ker se oklepamo tega nepotrebnega občutka.
"Sovražniki, ki jim ne odpustimo, bodo spali v naši postelji in nam motili spanec," pa je zapisal brazilski psihiater Augusto Cury, ki je razvil multifokalno teorijo o delovanju uma.
Odpustite v svoje dobro
Do zamere običajno pride, ko je ranjen naš ego. Zamera pravzaprav več pove o človeku, ki je prizadet, kot o tistem, ki je to bolečino povzročil.
Kuhanje zamere pomeni bolj zatiranje določenih čustev kakor prilagajanje. Preteklost je minila, prihodnost še ni prišla: edino obdobje, nad katerim imam resnično lahko nadzor in ko smo lahko zares svobodni, je sedanjost.
Toda zaradi bolečine postanemo ujetniki preteklosti. Edini način, da postanemo svobodni, je ta, da se osvobodimo preteklosti.
Že v Svetem pismu najdemo ničkoliko vrstic o pomenu odpuščanja. V evangeliju po Mateju beremo:
Če On verjame v odpuščanje, kdo smo mi, da se postavljamo v položaj nadrejenosti in obsojanja? Odpustite vsem, ki so vas kadarkoli prizadeli. Če ne v njihovo, pa v svoje dobro. Čistost srca in lahkotnost duha sta vredna veliko več kot kakršnakoli zamera.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
