“Dragi, kako sem videti v tej obleki?” Odgovorite na težko vprašanje, ne da bi koga prizadeli

Vsak izmed nas se je kdaj znašel v situaciji, ko so nas z vprašanjem spravili v zadrego. Nanj nismo znali odgovoriti, ker smo se bali, da bi s svojo iskrenostjo drugo osebo užalili. V takšnih trenutkih pogosto velja načelo savoir vivre ali umetnost lepega življenja, ki pravi, naj se zatečemo k pohvali. Za marsikoga to ni rešitev, saj prepoznajo takšno pohvalo kot lažno. Ali je to res?

Eno od vprašanj, ki nas lahko pogosto zmede, je, ko nas ljubljena oseba že tisočič vpraša, kako je videti. Ali ko nas povabijo na večerjo in nas gostiteljica vpraša: "Ali je dobro?" Ali ko nas najstnica, ki rada poje, vpraša: "Ti je bilo všeč?"

Zaljubljenec ne bo nikoli rekel svoji ljubljeni: "Videti si grozno", gost navdušeni gospodinji: "Zanič je," ali pa stric najstniški nečakinji: "Nimaš talenta." Namesto tega bodo rekli: "Lepo je!", "Okusno je!", "Seveda!", čeprav mislijo povsem drugače.

Nekateri pravijo, da je takšno vedenje hinavsko, v resnici pa to delamo iz ljubezni, ki temelji na skrbi za dobrobit ljubljene osebe.

Ko se naslednjič soočimo s podobnim vprašanjem, se moramo vprašati: zakaj so nas to vprašali? Če ljubljena oseba preprosto pričakuje našo odobritev, ji jo moramo dati, ne glede na to, da bi nam bilo ljubše, če bi oblekla kaj drugega.

Če pa gre na razgovor in vidimo, da je oblečena neustrezno, ji moramo to povedati. To lahko storimo ob spoštovanju njenih občutkov, recimo tako: "Draga, videti si čudovito, ampak mislim, da to ni prava obleka za to priložnost."

Ko nas gostiteljica povpraša o hrani, ponavadi želi vedeti, ali se je njen trud v kuhinji izplačal. Če odgovorimo, da nam ni všeč, jo bomo prizadeli. Če pa se pripravlja na kulinarično tekmovanje, moramo na primeren način povedati, kaj nam ni všeč.

Podobno je z nečakinjo, ki rada poje. Če ji petje prinaša veselje, ji bomo s komentarjem, da nima talenta, bolj škodili kot koristili. Po drugi strani, če se želi odpraviti na televizijsko tekmovanje, jo je bolje iskreno na to opozoriti in tako zaščititi pred zadrego.

Mnogi pravijo, da nič ne opravičuje laži ali neiskrenosti in da smo vedno dolžni povedati resnico. Toda navedimo skrajni primer, ki ga radi uporabljajo pri etiki. Če bi v našo hišo prišli nemški nacisti in vprašali, ali skrivamo Jude (in v resnici bi jih), bi bili tudi v tistem trenutku mnenja, da moramo vedno govoriti resnico?

Obstajajo etiki, ki ta problem rešujejo s sklicevanjem na t. i. nezasluženo resnico. Nemški zločinci si resnice preprosto ne zaslužijo, zato smo jih dolžni zavajati. Pri ženi, gospodinji, nečakinji je problem pri uporabi slednje etike bolj zapleten, pri njih pa imamo opravka z drugačno situacijo.

Cerkveni očetje so poudarjali, da lahko posedujete vse ali pa nobene kreposti. To se morda sliši kot pretiran perfekcionizem, v resnici pa gre za pomembno opažanje: "Ne moreš imeti ene vrline." Tako kot pravimo, da se pravičnost brez ljubezni spremeni v krutost, ljubezen brez pravičnosti v popustljivost, in resnicoljubnost brez prejšnjih dveh v kritiko in cinizem.

Vrline niso zgolj prepletene druga z drugo – med njimi obstaja tudi hierarhija. To ne pomeni, da lahko lažemo zaradi ljubezni, ampak da ji mora biti resnicoljubnost podrejena. Izgovorjene besede morajo biti vedno namenjene graditvi druge osebe, nikoli njenemu uničevanju.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.