Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Velikokrat bi želeli zelo jasno vedeti, kako bo šla naša življenjska pot, na kaj se je dobro pripraviti, s čim se bomo še srečali. Pa tega seveda ne vemo in je tudi prav tako.
Vedno znova doživljamo presenečenja in prav to tudi v nas utrjuje neko življenjsko prožnost in nam daje energijo. Verjetno bi bilo naše življenje prav dolgočasno, če bi že na začetku, ob rojstvu, vedeli, kako se bo vse odvijalo.
Kaj bi bilo brez presenečenj?
Zase lahko rečem, da sem zelo pogosto, ko sem nekaj začenjala, odhajala popolnoma v neznano. Tega se v prvem trenutku morda sploh nisem zavedala. Pozneje pa se je izkazalo, da je čisto drugače od mojega pričakovanja in da je bila ravno to zame pot, ki me je daleč pripeljala. Bila je veliko boljša, kot bi jo načrtovala sama.
Ena takšnih svari je tudi pisanje rubrike v Družini, ki jo zdaj pišem že 25. leto. Ko me je urednik pred tolikimi leti prosil, da začnem z rubriko Čisto vsakdanje stvari, sem se zelo bala, da ne bom imela dovolj snovi za vse leto.
Pa sem potem postala bolj pozorna na vse, kar se dogaja v meni in okrog mene in snovi za pisanje je bilo dovolj še za vsa naslednja leta. Tako se mi je dogajalo tudi na mnogih drugih področjih življenja, tako da se zdaj lahko temu samo čudim in sem za to neizmerno hvaležna.
Verjetno bi bilo naše življenje prav dolgočasno, če bi že v začetku, ob rojstvu, vedeli, kako se bo vse odvijalo.
Zdaj sem v zadnjem obdobju svojega življenja, in kljub temu da vem, kje sem, da se od tod ne bom več selila, iskala službe in še marsičesa ne, sem še vedno na poti v neznano. Vem samo to, da bom prav gotovo umrla. Prav nič pa ne vem, kdaj in kako. Prav nič ne vem, kaj se bo dogajalo z ljudmi okrog mene.
V tem trenutku tudi ne vem, kako se bo odvijalo vse skupaj s pandemijo, ki nam zdaj že drugo leto močno kroji življenje. Tudi nič ne vem, kaj se bo dogajalo v družbi in morda vplivalo tudi na nas stare.
Ob vsem tem stopanju v negotovost pa je v meni globoka hvaležnost za vse, kar sem doživela in morda še bom, tudi če ni bilo vedno lahko. Prav ta negotovost me napolnjuje z radovednostjo, kako bo. Tudi z radovednostjo, kako bo v večnosti, kako bo, ko bom stala pred Bogom, malo drugače kot sedaj.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 50.
