“Če ignoriramo svoje odgovornosti oziroma se jih otresemo, tvegamo, da bomo površinski, šibki, nezreli …”

Jordan Peterson ima po svetu milijone oboževalcev (če uporabimo morda malce populistično besedo), ki berejo njegove knjige, poslušajo njegove video lekcije in intervjuje ter razmišljajo o njegovih idejah.

Poleg dveh njegovih knjig, ki sta že izšli pri nas (12 pravil za življenje in Onkraj reda) in enem obisku leta 2018, pa bo spomladi leta 2022 spet prišel v Slovenijo. Pred dobrima dvema mesecema je The Telegraph objavil zelo zanimiv intervju z dr. Jordanom Petersonom, ki ga deloma povzemamo.

Peterson navkljub zavedanju lastnega fenomena nikakor ne želi, da bi se oblikoval nekakšen kult Jordana Petersona, kjer bi ljudje idealizirali njega kot osebnost. Noče, da bi sledilci sledili njemu kot personi, temveč da bi njegove besede in kritično razmišljanje vzeli resno – kakor je tudi mišljeno.

Še več, zelo odločno tudi zatrjuje, da njegove ideje pravzaprav niso njegove, pač pa gre za ideje, ki so last človeštva v trenutnem času in prostoru. On ima le neke vrste način, da jih izrazi in posreduje drugim. Na vprašanje novinarja, ali se vidi kot neke vrste preroka, odgovori, da nikakor ne in da si tega niti ne želi.

Z novinarjem se posvetita tudi vprašanju trenutnega dogajanja – tektonskih premikov v zahodni družbi. Jordan Peterson pravi:

Na vprašanje, ali bi na nek način totalitarne prijeme, ki jih trenutno sprejemajo različne države po svetu zaradi koronavirusa, primerjali s totalitarnimi režimi, ki jih je Jordan Peterson detajlno študiral (komunizem, nacizem …), odgovarja:

Novinar mu zastavi tudi zanimivo vprašanje:

"Kako se – sploh z ozirom na trenutna vroča dogajanja v družbi – vesti na družbenih omrežjih, npr. Twitterju in drugih? Številni se samo še jezijo in bentijo. Ali je bolje vse skupaj odklopiti, pozabiti, poskrbeti zase in na nek način tiščati glavo v pesek, tudi če vemo in vidimo, da stvari trenutno niso take, kot bi morale biti? Ali naj bomo družbeno odgovorni, se borimo, tudi na družbenih omrežjih?"

Peterson odgovarja, da sta oba pristopa pravilna in nujna. Vsak mora poskrbeti zase, odklopiti, za svoj počitek, za svoje telesno in mentalno zdravje. Tehnologije nam na nek način povzročajo tako velikanske spremembe, ki jih še sami ne razumemo.

"A po drugi strani je nujno, da smo tudi odgovorni. Imamo versko, politično in družbeno odgovornost, saj smo s temi sistemi vzajemno prepleteni. Če vse to ignoriramo, smo v nevarnosti, da bo to vplivalo na naše osebno življenje. Če ignoriramo svoje odgovornosti oziroma se jih otresemo, tvegamo, da bomo površinski, šibki, nezreli, lutke in celo ovce. Potrebujemo ravnovesje obojega, če hočemo živeti odgovorno."

V preteklih nekaj letih se je Peterson znašel v zelo hudih osebnih preizkušnjah. Bil je zelo bolan, prav tako tudi njegova žena. V intervjuju omeni, da je do njegovega kolapsa morda prišlo tudi zato, ker je bil dnevno izpostavljen (pre)številnim osebnim izpovedim ljudi, ki so prišli v kontakt z njim.

Tega še sam ne razume povsem, saj, kot pravi sam, moramo običajno nekoga zelo dobro in dolgo poznati, da se mu povsem odpremo in izpovemo. A njemu se to dogaja dnevno in to z ljudmi, ki jih še nikoli prej ni videl.

Prek teh številnih osebnih zgodb, ki se ga močno dotaknejo, se čuti zelo povezanega z ljudmi in z njihovo osebno, pa tudi kolektivno usodo. Razumljivo je torej, da je pod tako težkim čustvenim bremenom padel tudi sam. Kako si je opomogel od svoje, pa tudi od bolezni svoje žene in hčerke, medtem ko je bil nenehno tarča povsem političnih napadov osebne in profesionalne narave?

"Tega še sam ne vem," prizna Jordan Peterson. "Bilo je neopisljivo hudo. Zdaj sem k sreči mnogo bolje." V solzah pove, da ga je šel skozi pekel in da je hvaležen za pomoč njegove družine ter neverjetno podporo ter molitev številnih ljudi, ki so mu pisali in ga opogumljali.