Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Cristoforo Amanzi je odšel v Medžugorje, kamor je poromala njegova izbranka, da bi jo prepričal, da skupaj preživita nekaj dni na morju. A edino morje, ki ga je tam srečal, je bilo morje njegovih solz. Kot pravi papež Frančišek: "Prav solze nas pripravljajo, da vidimo Jezusa."
Živel daleč od vere
Začnimo na začetku: oče Cristoforo Amanzi se je rodil kot Ercole (Herkul) Amanzi, svoje življenje pa je živel daleč od vere. Odtujitev od vsega, kar je bilo povezano z vero, se je začela v puberteti in je postala jasnejša v študijskih letih. Ercole je začel študirati statistiko, pri 25 letih se je vpisal v sekcijo komunistične partije v svoji soseščini in štiri leta pozneje diplomiral. Tako kot mnogi mladi njegove starosti je v pripadajoči skupnosti videl odgovor na življenjska vprašanja.
"V cerkev je hodila le mati, oče ne zaradi službenih razlogov, jaz pa sem od vere odvrnil tudi svojo sestro. Le mati je v družini še naprej molila, a nikoli, ko nam je poskušala približati vero, ni našla sogovornika," je oče Cristoforo dejal v intervjuju za Cristiani Today.
"Cerkev je zame postala ovira za napredek"
Brez vere v Boga je Ercole svoje popolno zaupanje in vse svoje napore posvečal ljubezenskim aferam, politiki, delu ... saj, kot pravi Fedor Dostojevski, "ni ateistov, so samo malikovalci".
Še več, Ercole je takrat na Cerkev gledal kot na sovražnika, proti kateremu se je treba boriti: "Cerkev je zame postala ovira za napredek."
V Medžugorje samo zato, da bi prepričal svoje dekle
Vse se je spremenilo, ko se je odločil, da se bo pridružil svojemu dekletu v Medžugorju. Ni šlo za romanje, ampak za poskus, da bi se odpovedala svojim namenom in bi skupaj preživela nekajdnevni dopust ob morju.
Mlada ženska, s katero je bil zaročen, je bila ločena in mati dveh otrok. Pred kratkim je začela svojo pot vere in zaradi tega zanemarjala njun odnos.
Skupaj sta bila le kratek čas, ko je dekle spremenilo zanimanje za njun odnos:
Ne na romanje, ampak na izlet na morje
Takrat so med njima nastali prvi konflikti in Ercole se je slabo odzval na to, da bo romala v Medžugorje:
Usodna srečanja
A ko pokliče Marija, načrti padejo v vodo in začne se prava pustolovščina.
Ercole je v Medžugorju srečal svoje dekle (dojel je, da zanju ni več prihodnosti) in ljudi, ki so šli z njo na romanje: vsi so menili, da se je spreobrnil, in so molili zanj.
Prvo dragoceno darilo njegovega potovanja v Medžugorje je bilo srečanje s sestro Josipo:
Šlo je za izkušnjo, ki ga je vznemirila in ga pripeljala do tega, da je prosil sestro Josipo za pogovor. Redovnica je prošnjo sprejela in naslednji dan sta se dogovorila, da se dobita v cerkvi pri sveti maši. Ercole pa je v hotelu zaspal in pozabil na srečanje.
Spreobrnjenje na Križevcu
Spet vidi vse svoje življenje
Ko se je povzpel na hrib, se je Erculov pogled spremenil in s hojo po tej poti mu je Gospod dajal milost, da je prvič zares pogledal na svoje življenje: na napake, ki jih je naredil, na nezvestobe, pomanjkljivosti, grehe, jezo do drugih, do sebe in do Boga.
Ercole je pred križem planil v osvobajajoč in neobvladljiv jok: "Začutil sem globok občutek hvaležnosti in kesanja. Tam se je začelo moje spreobrnjenje!"
Tako se je tisto, kar bi moralo biti kratek dopust, spremenilo v ključno potovanje njegovega življenja. Ercole je začel brati Sveto pismo, v njegovem srcu se je rodila močna ljubezen do Božje besede, ki ga je leta 1989 pripeljala do tega, da je želel vse svoje življenje predati Gospodu.
Leta 1990 je vstopil v red manjših bratov in si izbral redovniško ime Krištof, ker je svetnikov god, 25. julija, sovpadal z datumom njegovega spreobrnjenja. Poleg tega je še eno lepo naključje, da je na začetku krščanstva češčenje sv. Krištofa nadomestilo poganski kult polboga Herkula. Zanj zato ni bilo primernejšega imena.
Brat Krištof je leta 1999 ustanovil frančiškansko bratovščino Matere sprave in miru, tistega miru, ki ga lahko da samo Jezus Kristus in ki ga je brat prvič doživel v Medžugorju, v kraju Kraljice miru.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.