Rekli so ji, da brez roke ne bo mogla igrati violine. Dokazala jim je nasprotno

Širša javnost je talent Japonke Manami Ito spoznala ob njenem glasbenem nastopu na otvoritveni slovesnosti paraolimpijskih iger v Tokiu. Namesto z roko je violino igrala s posebno protezo. Poleg tega je v Tokiu tudi sama tekmovala na paraolimpijskih igrah.

Manami Ito je stara 36 let in je poleg vsega mati dveh punčk. Pri dvajsetih letih je doživela nesrečo z motorjem.

Kljub temu, da je zaradi tega izgubila roko, kar pomeni precej drugačno življenje, pa lahko tudi takšna invalidnost pomeni pozitivno spremembo v življenju:

Pogled na starše, ki so bili zaradi njenega stanja zares strti, jo je prepričal, da je spremenila svoj odnos. "Mislila sem si: ne morem pričakovati, da se mi bodo nasmehnili, če se ne nasmehnem prva."

Po dolgem bojevanju s seboj je Manami le zapustila domačo hišo. Svoje življenje je spet vzela nazaj v svoje roke. Končala je šolo za medicinske sestre, v katero je bila vpisana, in se tudi odločila, da ne bo opustila svoje ljubezni do igranja violine. Ker je ugotovila, da ji ostaja še precej energije, se je začela resno ukvarjati tudi s plavanjem.

Pomemben korak v tej zgodbi je izbira ročne proteze. Manami je sprejela, da se sooči z vsakdanjim življenjem tudi s pomočjo umetnega uda ter na ta način naredi nov preskok. V njej je vedno tlela skušnjava, da bi skrila tako vidno rano. Kako naj medicinska sestra opravlja svoje naloge brez roke?

Prva proteza, ki jo je nosila, je bila zelo podobna pravi roki, vendar ni bila najbolj funkcionalna. "Na začetku sem bila res vesela. Nosila sem jo, ko sem šla ven, nihče ni opazil, da sem brez roke. A sem kmalu ugotovila, da mi ne koristi." Dolgo se je borila, da bi dobila protezo, ki bi ji omogočala gibanje in opravljanje nalog medicinske sestre. Leta 2007 je namreč postala prva kvalificirana medicinska sestra na Japonskem z ročno protezo. Odšla je živet v mesto Kobe, stran od svoje družine, in se osamosvojila.

Proteza ji je poleg tega, da ji je pomagala pri vsakdanjih opravilih, omogočila, da nadaljuje z igranjem violine. To je bila strast, ki bi se ji po mnenju mnogih po nesreči morala odpovedati. Nekateri so celo govorili, da bi morala rano na odru skrivati, sicer med poslušalci koncertov ne bo dobro sprejeta. A Manami jih ni poslušala in še z večjim veseljem igrala na violino.

V primeru Manami Ito je pomembno še nekaj. To je plavanje. Odločitev, da se bo posvetila temu športu, ni bila motivirana le z željo po izkazovanju svojih sposobnosti tudi na športnem področju.

Čeprav je sprva svoje poškodbe skušala skriti, se je za plavanje odločila ravno zato, ker je ugotovila, da jih v tem športu ne bo mogoče skriti. "Nikoli nisem želela, da bi me kdo videl invalidno. Prav rane pa so bile najbolj ranljiv del mojega telesa. A kljub temu sem začela razmišljati o tem, da bi jih izpostavila, saj moja moč izhaja prav iz njih."

Tako je postala tudi uspešna paraolimpijska plavalka.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.