“Ko si priklenjen na posteljo, se sprašuješ, kaj pomaga vse hitenje v življenju”

"Razmišljanje v družbi gre v veliki meri v smer, da če nekdo izve, da ima raka, misli, da je že 90-odstotno mrtev. Seveda je bil zame šok, ko sem izvedel. Poklicni športnik sem, vsak dan na treningu, pazim, kaj jem, ne pijem, ne kadim, živim precej zdrav način življenja. Rak se ti zgodi tudi v najboljših športnih letih."

Tako svojo pripoved začne Ljubljančan Elvis Džafić, ki ga je diagnoza Hodkinovega limfoma, raka limfatičnega sistema, presekala pred dvema letoma in pol.

Bolezen mu je zasukala pogled na življenje v marsikaterem pogledu: "Bolj ceniš nekatere stvari, na življenje gledaš drugače. V hitrem tempu velikokrat pozabljamo na svoje zdravje. Zdaj ga postavljam na prvo mesto." Že prej pa je bil fant vedrega duha, ki je iz vsake situacije poskušal izvleči kaj pozitivnega. Tak tudi ostaja in ta lastnost je bistveno pripomogla k uspešnemu zdravljenju.

Kdaj se je zgodilo? V cvetu mladosti. Elvis je poklicni športnik, nogometaš, med drugim je bil v svoji karieri tudi kapetan Olimpije. V obdobju, ko je izvedel novico, ki si je prav nihče ne želi slišati, je nastopal za nogometni klub Sarajevo.

"Diagnozo sem dobil v začetku leta 2019, vendar, zanimivo, nikoli v življenju se nisem počutil bolje kot tedaj. Bil sem fizično pripravljen, pri močeh, željan dokazovanja. Potem pa sem izvedel za raka. Začel sem se spraševati, kako povedati domačim in prijateljem," se spominja.

Da nekaj ni OK, je posumil, ko se je nekega jutra zbudil z bolečinami levo od vratu. Tisti dan v fitnesu ni mogel dvigati uteži, vse bolj ga je začenjalo boleti. Pojavila se je oteklina nad levo ključnico.

Blažil jo je z ledom, a je vseeno ostala bulica pri ključni kosti. Zdravnica ga je poslala na ultrazvok in pozneje punkcijo. Dobil je sporočilo, da je vse v redu. A vodja klubske zdravniške službe dr. Reuf Karabeg ga je spodbudil, naj gre tkivo operativno odstranit takoj, ne šele poleti, kot je načrtoval. "Kdo ve, kaj bo čez nekaj mesecev. Odstranimo to in boš miren," mu je svetoval. In imel še kako prav.

"Srečen in hvaležen sem, da so me prepričali, naj grem na operacijo takoj. Dva tedna po njej  je namreč prišel izvid, da gre za rakave tvorbe in da moram na zdravljenje." Po telesu je bilo namreč aktivnih še več bezgavk. Odločil se je, da ga bo opravil na ljubljanski onkologiji.

V prvem mesecu zdravljenja, spomladi 2019, je opravil veliko preiskav. Nato so ga čakale štiri kemoterapije in 14 obsevanj. "Prva noč kemoterapije, ko sem ležal v bolnišnici, je bila najhujša. Bruhal sem vso noč. Bilo je izjemno mučno. Telo je bilo povsem izčrpano. Po dveh dneh ležanja sem zaradi zdravil komaj vstal s postelje. Fizično sem bil sesut. Tudi pozneje, doma sem težko vstajal, na srečo sem lahko veliko spal in se je telo lahko spočilo," podoživlja dogodke iz tistega obdobja.

Obsevanje je bilo bistveno lažje, nanj je hodil vsak delovni dan.

"Največji šok pri ljudeh je, ko se pogledajo v ogledalo, in se zavejo, da niso enaki kot prej," ugotavlja Elvis Džafić, ki pa med kemoterapijami in obsevanji ni shujšal. Nasprotno: "Zredil sem se za deset kilogramov. Imel sem več časa, manj dejavnosti, hrana mi je teknila."

Zdravljenje je trajalo od marca do avgusta. Vmes je, pričakovano, tudi izgubil lase. "Takoj ko so mi začeli izpadati, sem se pobril. Tako da ni imelo več kaj izpadati. :) Zavedam pa se, da je za ženske to še večji šok. Da telesno začnejo propadati, ljudi zelo potre. Uredimo se, lepo oblečemo, poskrbimo za pričesko, ženske si nadenejo šminko. Pride pa dan, ko nimaš česa več našminkati ali dati kam gela za lase. Kaj pa zdaj? Vse zraste nazaj, ampak do tega je treba priti. Zase trdim, da sem fizično zdaj videti bolje kot pred boleznijo. Počutim se odlično, samozavest se je vrnila," zadovoljno pove zdajšnji vratar ljubljanskega kluba Ilirija.

Nasmejani in zgovorni mladenič se zaveda, da je imel srečo v nesreči, da ga je je doletela vrsta raka, ki je zelo obvladljiva in ozdravljiva. Bolezen, ki jo je imel v drugem stadiju, pa mu je prinesla tudi marsikatero spoznanje.

"Živimo v svetu, kjer hitimo za boljšo službo, za boljšo plačo, avtom, stanovanjem, oblačilom … Vsi bi radi nekaj boljšega. Ko pa ležiš v postelji, v bolniški pižami, ugotoviš, da nekaterih stvari sploh ne potrebuješ. Avta nisem bil sposoben voziti, nisem se mogel urediti in iti na pijačo. V navadni majici in spodnjicah sem ležal na postelji. Takrat se sprašuješ, kaj pomaga vse hitenje, ko si priklenjen na posteljo. Milijoni ti ne pomagajo, da boš zdrav in srečen."

Kaj pa bi svetoval vsem, ki v ambulanti zaslišijo srhljivo diagnozo, sestavljeno iz treh črk? "Pri bolezni je tako: vsem ne uspe. Nekateri se izvlečejo, drugi ne. A če se že znajdeš v tem položaju: naredi vse, tudi glede razmišljanja in načina življenja, da se boš izvlekel." Ter se obdaj s čim več pozitivnimi ljudmi, dodaja Elvis.