Od fotografa luksuznih avtomobilov do duhovnika

Hrvat Elvir Tabaković je kot poklicni fotograf uspel v svetovnem merilu. Delal je, kar ga je veselilo, veliko je potoval, ukvarjal se je z deskanjem na snegu in vodi, z zmajarstvom na vodi ... Kljub življenjskemu slogu, ki mu ga je verjetno marsikdo zavidal, pravi: "Ničesar nisem našel, dokler nisem našel Boga v njegovih zakramentih, v njegovi Cerkvi."

Elvir se je rodil v mešani družini materi katoličanki in očetu muslimanu, ki svoje vere ni živel. Kot novorojenček je zbolel za dolgotrajnejšo zlatenico, ki bi lahko povzročila zaplete pri njegovem razvoju, zato ga je mama po nasvetu redovnic posvetila Mariji.

Brez očetove vednosti sta ga z babico odnesli h krstu. Zaradi istega razloga je pozneje na skrivaj prejel tudi prvo sveto obhajilo v drugi župniji kot njegovi sošolci, čeprav je lahko z njimi obiskoval verouk.

Pri 12 letih je Elvir vero zapustil. Zavestno se je odločil za ateizem, češ da obstoja Boga ni nikoli izkusil na otipljiv način in gre pri tem le za otroško pravljico, ki so si jo izmislili primitivni ljudje. Močno ga je zbodla tudi zgodovina križarskih vojn.

Kot mladostnik je poslušal punk rock in bil devet let član glasbene skupine, ki je izvajala to zvrst, veliko je rolkal in se navduševal nad anarhistično-komunističnimi idejami. Pri 12 letih se je začel ukvarjati z računalništvom.

Naučil se je programiranja in oblikovanja spletnih strani, za kar je potreboval dobre fotografije. Mesece je starše prosil za digitalno kamero in jih končno prepričal, da so mu jo kupili, kar je vplivalo na njegovo poznejšo poklicno pot.

Po srednji šoli se je Elvir v Zagrebu vpisal na študij filmskega snemanja. Začel je delati kot profesionalni fotograf za različne medije in agencije. Veliko je sodeloval z revijo Avtoklub, zaradi česar je lahko potoval po svetu in fotografiral luksuzna vozila. Kljub zapolnjenemu urniku je njegovo srce ostajalo prazno, kot pravi danes v svojih pričevanjih.

Prepričan je, da je zanj molilo veliko ljudi. Njegovi mami je veren prijatelj svetoval, naj za sina moli kot sveta Monika za svetega Avguština. Pri 25 letih jo je Elvir prosil, naj mu predstavi tega prijatelja, saj je opazil, da ji je prek molitve pomagal, v resnici pa je želel spet preveriti, ali duhovni svet obstaja.

Ta človek mu je omogočil, da je bil prisoten pri eksorcizmu, kjer se je manifestiral hudobni duh, kar je Elvirja končno prepričalo, da duhovni svet ni izmišljotina. Priznal je obstoj Boga in se nekaj mesecev celo trudil živeti po desetih Božjih zapovedih, vendar ni prejemal zakramentov niti molil, kar ga je privedlo na staro pot. Kljub temu ga je misel, da živi v grehu, močno vznemirjala.

Elvir ni odnehal z iskanjem resnice. Slišal je, da se nekateri spreobrnejo v Medžugorju, zato je po internetu brskal o tem kraju. Decembra 2011 se je odpravil tja. Vso noč je v mrazu taval po znanem romarskem kraju in molil rožni venec, kot sta ga v otroštvu naučili mama in babica, zgodaj zjutraj pa je čakal pred vrati cerkve in duhovnika, ki jo je odprl, takoj prosil za spoved.

Spovedal se je po 15 letih in istega dne prejel tudi sveto obhajilo. Njegov notranji svet se je popolnoma zasukal. Elvir se je počutil kot prerojen. Od tedaj je vsak dan hodil k sveti maši, in če je bilo le mogoče, je dnevno zmolil tri dele rožnega venca.

Nekoč je pri spovedi vprašal duhovnika, kako naj odkrije Božjo voljo v zvezi s svojo poklicanostjo. Tistega dne je po obhajilu v srcu začutil odgovor: "Ustvaril sem te, da postaneš duhovnik."

Misel ga ni prestrašila, ker se je že prej odločil, da se Božjemu predlogu, kakršenkoli že bo, ne bo upiral. Takoj je poklical mamo, ki je bila nad njegovo odločitvijo presenečena in vesela. Mamin prijatelj ga je povezal z redom regularnih kanonikov svetega Avguština v Nemčiji, saj Elvir ni poznal drugih duhovnikov ali samostanov.

Po nekaj mesecih se jim je res pridružil, zdaj pa študira v Rimu in se pripravlja na duhovništvo. Z nasmehom pove, da na srednješolski ekskurziji v večnem mestu kot ateist ni vstopil v Petrovo baziliko, temveč je s svojim fotoaparatom raje ostal na trgu.

Danes s svojo kamero posname marsikatero čudovito fotografijo tudi v njej. Glede na to, da je Bog popolna lepota, lahko živi svojo fotografsko strast in išče čudovite prizore tudi v Cerkvi.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, december 2020.