3 stvari, ki se jih morajo vaši otroci naučiti o svojih telesih

Ko so naši otroci še čisto majhni, jih starši že začnemo učiti o delih človeškega telesa. Naučijo se pokazati, kje imajo ušesa, oči, usta in nos, popek in prste na nogah; ko so starejši, pa se naučijo še, kako njihova telesa delujejo.

Katoliški starši pa otrokom ne želimo posredovati zgolj bioloških informacij – želimo si, da bi se naši otroci naučili tudi pomena in smisla svojih teles. Kje začeti in kako to posredovati majhnim otrokom?

Janez Pavel II. je med svojim pontifikatom na sredinih splošnih avdiencah v obdobju šestih let predstavil posebno vrsto katehez. 135 izmed teh je danes zbranih v t. i. "teologiji telesa". Ta teologija postavlja in odgovarja na vprašanja, kot so: Zakaj nam je Bog dal telesa? Kaj pomeni imeti dušo in telo? Kaj pomeni, da smo ustvarjeni po Božji podobi? Kaj naj počnemo s svojimi telesi? Kaj nas je Jezus učil o namenu naših teles?

Verjetno ni treba posebej poudariti, da je teologija telesa bogata in zapletena teologija, ki jo bomo odkrivali in razvijali še vrsto let, toda že danes nas lahko veliko nauči o odnosih in ljubezni, spolnosti in spolu, istovetnosti in smislu. Obstajajo tudi temeljna načela, ki jih vsi starši lahko predstavijo svojim otrokom že v najzgodnejši starosti, saj jim bodo ta dobro služila na vseh razvojnih stopnjah v življenju.

Predstavljamo vam tri preproste temeljne resnice, ki bi jih moral o svojem telesu poznati vsak otrok:

Bog je ustvaril svet in vse, kar biva v njem, iz ljubezni. V Prvi Mojzesovi knjigi beremo, kako je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, moža in ženo je ustvaril. Smo telo in duša – oboje skupaj pa nas naredi to, kar smo kot človeška bitja. Ko je na svet prišel greh, naših teles ni pokvaril – pač pa je pretrgal začetno vez, ki smo jo imeli z Bogom, drug z drugim in sami s seboj. Greh je prinesel smrt in propad naših teles, ni pa nam odvzel naše dobrote, ki je ukoreninjena v Božji ljubezni.

Kako lahko majhnim otrokom na  praktičen način posredujemo zavest, da je telo nekaj dobrega? Lahko izpostavimo lepoto njihovih teles … mehkobo kože, barvo oči, občudujemo njihove gibe. Lahko se potrudimo, da nismo kritični do svojega telesa, temveč hvalimo njegov videz in številne stvari, ki jih telo za nas opravlja.

Lahko se temeljito izprašamo, kakšen je naš odnos do lastnega telesa in se potrudimo, da način, kako govorimo o njem in kako ravnamo v vsakdanjem življenju, otrokom resnično sporoča, da verjamemo v lepoto človeškega telesa, ki ga je Bog ustvaril po svoji podobi, in da je to zelo dobro.

Brez svojih teles ne bi bili ljudje. Naše celotno telo je dar – roke in noge, mišice in organi, celice in sinapse. Če so naša telesa dar, to pomeni, da obstaja tudi darovalec – Bog. Darov pa ne le hvaležno sprejemamo, temveč jih tudi podarjamo. Namenjeno nam je, da sami sebe podarimo v svojih telesih in skozi njih. To storimo tako, da ljubimo sebe in druge.

Če želimo otroke naučiti, da so njihova telesa dar, jim lahko pojasnimo, kaj vse jim telo nudi – sposobnost, da se premikajo, učijo, da čutijo, razumejo svet. Spregovorimo lahko o tem, kako pomembno je spoštovati in ljubiti Boga, darovalca. Spoštovati in ljubiti Boga pomeni, da se Mu vsak dan zahvalimo in spoštujemo Njegove zapovedi.

Otroke lahko tudi učimo, kako je treba spoštovati in ljubiti samega sebe, kar pomeni, da moramo skrbeti za svoje telo: ga redno umivati, si krtačiti zobe, zdravo jesti, dovolj spati in telovaditi ter dobro izbirati. Majhnim otrokom lahko pojasnimo: kadar opravljajo svoje dolžnosti, pišejo domače naloge, počnejo vse, kar je prav, takrat "darujejo sami sebe".

Treba pa je še poudariti, da je tudi telo bolnega ali invalidnega otroka ali otroka z razvojnimi posebnostmi prav tako Božji dar, nič manjši od zdravega telesa. Ko je greh prišel na svet, je prinesel bolezen, smrt in ranjenost – kar vsi na takšen ali drugačen način izkušamo na svojih telesih – toda dokler dihamo, so naša telesa dar, v katerem in prek katerega živimo, ljubimo in darujemo sami sebe. Jezus je prišel, da bi vsem stvarem vrnil njihovo izvirno polnost, in nekega dne bodo naša telesa zveličana in povsem ozdravljena.

Kaj počnemo s svojimi telesi, je pomembno. Naša telesa govorijo svoj jezik. Vsaka kretnja, vsaka misel, beseda in dejanje sporoča nekaj o tem, kdo smo mi in kdo je Bog. S svojimi telesi lahko govorimo resnico, lahko pa tudi lažemo. Ali bomo pristno in iskreno ljubili druge? Ali bomo druge izkoristili za lastno dobro?

Svoje otroke lahko učimo o jeziku njihovih teles, tako da pritegnemo njihovo pozornost na to, kako svoje telo uporabljajo. Lahko jih spodbujamo, da s telesom vedno govorijo resnico. Svoje občutke bi morali vedno priznati in jih imenovati, zato da se otroci lahko naučijo razumeti čustva in kako jih posredujemo drugim. Ko otrok uporabi svoje telo, da drugemu pomaga ali pa ga rani, to lahko izpostavimo z besedami, kot so: "Matic, rok nimamo za to, da tepemo druge," ali pa: "Hvala, ker si mi s tako čudovitim objemom pokazal, da me imaš rad!" Otroke lahko tudi spomnimo, da s telesi častimo Boga, tudi z najmanjšimi kretnjami – ko pokleknemo, stojimo, sklenemo roke v molitvi, se priklonimo ali dvignemo roke v češčenju.

Na preprost, vsakdanji način lahko otroke naučimo, da so naša telesa resnično pomembna in da smo bili ustvarjeni zato, da z njimi in prek njih častimo Boga, tako da jih uporabljamo za ljubezen, medsebojne odnose in češčenje. Majhnim otrokom to najlažje posredujemo s preprostim jezikom in kretnjami, predvsem pa z lastnim zgledom.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.