Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
"Med odraščanjem je bila v meni močno prisotna želja po družini, hkrati pa me je vleklo med redovnice. Na koncu je Jezus zmagal," začetke svoje redovne poti opisuje šolska sestra Urša Marinčič, ki se je pred tremi leti po večletni želji, da gre v misijone, pridružila sestram iz bosansko-hrvaške province v takrat novoustanovljenem misijonu v kraju Rwentobo v Ugandi.
Mineva tri leta, odkar ste odšli v Ugando. S sestrami ste prišle tako rekoč v nezgrajeno hišo. Kaj vas je vodilo v misijone?
Misijonski klic se je v meni po malem oglašal že od otroštva. Oče je bil tri leta frančiškanski misijonar, potem je spoznal, da to ni njegova pot. V družini je bilo poslanstvo misijonarja ves čas prisotno in sem bila na to zelo ponosna. Zdelo se mi je, da je to nekaj zelo velikega in hkrati prevelikega zame. V študentskih letih sem želela v misijone kot prostovoljka, a zaradi vključenosti v številne dejavnosti v župniji ni bilo izvedljivo, da bi bila lahko en mesec odsotna.
Ko sem se odločala za redovništvo in sem rekla Jezusu, da želim hoditi za Njim, sem se v nekem trenutku vprašala, ali ne bi namesto reda šolskih sester izbrala red sester FMM, katerih poslanstvo je bolj misijonarsko. Pa mi je Gospod jasno nakazal, da so šolske sestre prava izbira. S tem sem mislila, da sem z razmišljanjem o misijonih bolj kot ne zaključila, a sem se še kako motila.
Tik pred noviciatom mi je umrl oče, kar me je zelo prizadelo. Nekaj časa po njegovi smrti sem v noviciat dobila veliko poštno pošiljko. V kuverti mi je p. Felicijan Pevec, očetov prijatelj, ki je skrbel za frančiškansko knjižnico v Novem mestu, poslal vse članke iz njihovih revij, prek katerih se je oče javljal iz misijonov. Želja je znova privrela na plano in me vznemirjala tudi na mesečnih duhovnih vajah, kjer sem naenkrat začutila mir in mi je Bog govoril: v polnosti živi, kjer si, če te bom potreboval, ti bom dal to jasno vedeti.
Misijonska nedelja 2021
V času redovništva sem bila med drugim odgovorna za študentski dom v Mariboru. Po spletu naključij oz. Božji previdnosti smo z dekleti pripravljale duhovno-počitniški teden za otroke iz sirotišnice v Varešu. Ko smo delale z najbolj ubogimi, sem spet začutila močno željo po delu v misijonih in občutij nisem več potiskala na stran. Govorila sem s svojimi predstojnicami.
Na nekem seminarju v Rimu decembra 2017 mi je naša vrhovna predstojnica mimogrede omenila, da sestre iz bosansko-hrvaške province ustanavljajo misijon v Ugandi. To me je tako prevzelo, da nisem več slišala, o čem je govorila, le vprašala sem, kateri jezik govorijo tam; odvrnila je, da angleščino. Ovira glede jezika je s tem padla. Proces dokončnega razločevanja pa je bil potem zelo kratek. 25. oktobra 2018 sem odšla v Ugando skupaj s še tremi sosestrami.
Kakšna je bila vaša predstava o Afriki prej in kako se je spremenila po nekaj mesecih bivanja v misijonu?
Vse predstave, s katerimi sem prišla, so se praktično sesule. Kar običajno je, da Gospod naredi čisto drugače, ampak trikrat bolje, kot bi bilo sicer. Predstavljala sem si Afriko kot pustinjo, vse požgano, le kje kakšen grmiček. V resnici pa je naše območje na 1.500 metrih nadmorske višine tako rekoč v hribih. V deževnem obdobju je zelo zeleno, v sušnem pa seveda čisto suho. Okoli nas so hribi, zelo lepo je. Predstavljala sem si preprosto hišo iz blata, pričakala nas je velika, lepa hiša.
Zelo zanimiva mi je bila misel starejšega misijonarja, ki je želel živeti tako kot domačini, z njimi, pa so mu ljudje rekli: 'Ne potrebujemo tega, pokaži nam, kako živeti boljše'.
Oglejte si nekaj fotografij s. Urše z misijona v Ugandi:
Kako so vas sprejeli, glede na to, da v vasi še nikoli prej ni bilo misijona?
Zelo lepo so nas sprejeli. Pokazali so veselje, hkrati pa ponos, ker imajo lep misijon. Ljudje so nam prinašali male pozornosti, ki so nam pomagale udomačiti misijon.
Župnija je velika, od našega misijona do župnijske cerkve je 12 kilometrov, do tam porabimo pol ure z avtom. Poleg nas je v župniji še druga redovna skupnost sester, tako da so katoličani vedeli, kdo smo. Ostali, muslimani, protestanti in ljudje drugih ver, pa ne, tako da so nas na začetku klicali "omuzungu, omuzungu" (belec), zdaj pa smo že "abasista" (sestra).
Kako poteka vaše delo, vaš vsakdan? Kaj je vaša vloga, kako spremljate te ljudi?
Ob sprotnem delu in pomoči imamo kar nekaj projektov. Skrbimo za bolne, ki jih je ogromno, saj so vse zdravstvene storitve plačljive. Veliko ljudi umira. Najdeš recimo otroka, ki se je opekel pred enim letom, pa je njegova rana še vedno vneta. Za bolnike poiščemo pomoč, če je potreben specialist, jih pošljemo v večje mesto.
Velik projekt je šolanje otrok, čeprav same zaenkrat še nimamo šole. Celotno izobraževanje pri njih je plačljivo. Na vasi večina te možnosti nima. Če že, končajo osnovno šolo, srednja šola je praktično nedosegljiva. Vedno gremo tudi obiskat družine, da spoznamo situacijo, spodbujamo starše, da tudi oni sodelujejo. Velikokrat za otroke skrbi le mama, očetje so bolj nefunkcionalni.
Problem pri nas je, ker ni veliko ponudb za delo. Večina se preživlja samo z delom na polju, ljudi je mnogo preveč, kot je zemlje. Smo zelo blizu Ruande in k nam še vedno prihajajo begunci. Domačinom dajemo, kolikor je le mogoče, možnost, da pridejo v misijon pomagat delat in tako zaslužijo plačilo. Vedno plačamo s hrano, saj tako vemo, da bo poskrbljeno za družine.
Ob sobotah imamo duhovno-ustvarjalna srečanja za skupino otrok. S skupnimi močmi smo z vaščani treh vasi uredili vodovod. Eden od projektov, ki ga je podprlo tudi Misijonsko središče Slovenije, je projekt z računalniki. Z mladimi odkrivamo lepoto košarke in druženja.
Ali v teh letih delovanja med domačini že opažate kakšne spremembe?
Če nihče drug, jih vidi Bog. Če samo pomislim na projekt z vodo, kako smo se na začetku borili. Želele smo, da to ni samo servisiranje, kjer mi vse plačamo in je to to. Želele smo jih vključiti, da so pomagali kopati jarke in nositi kamenje za zidanje izvira. Da začutijo, da je to res njihovo in da morajo potem oni za to skrbeti. Sedaj pa so res veseli in hvaležni, da imajo vodo, in ponosni, da so oni pri tem sodelovali.
Med drugim otroke učite računalništva, vendar tako rekoč brez računalnika. Verjetno se ob tem pri marsikom poraja vprašanje, kakšen smisel ima to?
Ta projekt se je začel čisto po Božji previdnosti. To je bila zagotovo zadnja stvar, s katero sem mislila, da se bom ukvarjala v Afriki. Naprošena sem bila, da bi otroke, ki jih podpira neka organizacija 12 kilometrov iz misijona, učila računalništva z njihovimi rabljenimi računalniki. Res smo začeli, a se je zgodil covid, tako da je bila država zaprta, gibanje pa omejeno. Opazovala sem naše mlade, ki so tavali in niso vedeli, kaj bi sami s sabo, ker so bile šole zaprte. Izrazili so željo, da bi nekaj počeli, ker jim je dolgčas. Tako smo se zmenili, da smo te računalnike uporabili tudi pri nas.
Ker vsake toliko kakšen utrinek našega življenja objavim na FB in se tako zahvalim našim prijateljem in dobrotnikom, so se oglasili iz Misijonskega središča, naj osnujemo projekt, ki ga bodo finančno podprli. Dobili smo denar za 10 računalnikov in projektor. Res iskrena hvala vsem! En vidik je čisto tehnično učenje računalništva, drugo pa so vsebine, s katerimi jih učimo. To je pravzaprav vstopna točka za nekaj Več …
IT-tehnologija je tudi v Afriki zelo razširjena. Vsak ima preprost telefon, nima pa hrane. Koliko delujejo in kako pogosto jih lahko napolnijo, je druga stvar. V državi je tudi dobra pokritost z mobilnimi podatki, a je to drago. Na ravni države je vse digitalizirano. Veliko stvari morajo na primer urejati prek računalnika, čeprav ne znajo. V srednji šoli je poseben predmet računalništva, ampak razen dragih zasebnih šol nimajo niti enega računalnika.
Z mladimi radi igrate košarko, poleti ste bili v čast Tadeja Pogačarja odeti v rumene barve. Ste strastna športna privrženka?
Šport mi je bil od nekdaj zelo blizu, še posebej košarka, ki sem jo tudi trenirala. Prav tako sem veliko kolesarila, s Frančiškovo mladino in prijatelji smo jo vsako poletje vsaj za en teden kam mahnili s kolesi. Po Sloveniji in tudi drugod po svetu. Rada tudi bordam, morda bom imela še pred odhodom nazaj v Afriko priložnost za to. 😉
Košarkarska žoga sredi prahu.
Ko sem se odločala za redovništvo, me je bilo strah, da bom morala opustiti svoja zanimanja, stvari, ki jih imam rada. Toda Gospod ničesar ne vzame. Vse uporabi tebi v prid, kar se mi vedno znova potrjuje. Meni je npr. dal ljubezen do košarke, ki sem jo vedno lahko izkoristila na drugačen, obogaten način. Zdi se mi, da je šport lepa vstopna točka pri mladih, saj se iz tega sčasoma rodi nekaj več.
